Autokratōr (grškoαὐτοκράτωρ [autokrátor], mn.αὐτοκράτορες [autokrátores] iz grškegaαὐτός inκράτος,slovensko samodržec, avtokrat) je bila grška epiteta za posameznika, ki je izvajal absolutno oblast brez omejevanja nadrejenih. V zgodovinskem kontekstu se je uporabljal za vojaške vrhovne poveljnike ter rimske in bizantinske cesarje kot prevodlatinskega naslova imperator. Njegova povezava zbizantinskim absolutizmom je bila povod za sodobna izraza avtokrat in avtokracija. V sodobni grščini pomeni cesarja. Ženska oblika naslova je autokrάteira (αὐτοκράτειρα, cesarica).
Naslov je nastal vantični Grčiji v poznem 5 stoletju pr. n. št.. Uporabljal se je zagenerale z neomejenimi pooblastili, predvsem za vrhovne poveljnike (stratēgos autokratōr). V klasičnihAtenah so bilistratēgoi autokratores generali, ki so lahko izvajali vojaške operacije in diplomatske odločitve brez predhodnega posvetovanja z Atensko skupščino. Takšna pooblastila so dobili predvsem generali, za katere se je domnevalo, da bodo delovali daleč od Aten, na primer med invazijo naSicilijo. Generali so bili po svoji vrnitvi za svoje odločitve kljub temu odgovorni atenski skupščini.[1] Atenskemu zgledu so sledile tudi druge grške države, na primerSirakuze, kjer je položaj postal osnova moči več mestnihtiranov. V različnih zvezah mestnih držav so zastratēgoi autokratores imenovali vrhovne poveljnike združenih armad. Eden od njih je bilFilip II. Makedonski, katerega je za hegemona (hēgemōn) in avtokratskega stratega (stratēgos autokratōr) imenovala Korintska zveza južnih grških držav.[2] Enak položaj je kasneje dobil tudi njegov sinAleksander Veliki.[3] Naslov se je uporabljal tudi za odposlance z neomejenimi pooblastili (presbeis autokratores).[4]
Po vzponuRimske republike so začeli grški zgodovinarji naslov[stratēgos] autokratōr uporabljati za prevajanje različnih rimskih izrazov:Polibij za prevajanje naslova diktator (dictator),[5]Plutarh pa za prevanjanje zmagovalskega naslovaimperator. Če je bil naslovimperator sestavni del naslova rimskih cesarjev, se je v grščino uradno prevajal kotautokratōr. Izraz se je v grških prevodih iz latinščine uporabljal do leta 629, ko je cesarHeraklij uvedel enakovreden grški naslovbasileus.[6]
Naslovautokratōr se je v Bizantinskem cesarstvu v arhaičnih oblikah obdržal za naslavljanje cesarjev na uradnih slovesnostih. Ponovno je oživel, vendar ne prej kot v zgodnjem 9. stoletju, kotbasileus [kai] autokratōr (βασιλεύς [καὶ] αὐτοκράτωρ), kar se običajno prevaja kot cesar in avtokrat. Naslov je pomenil najvišjega od več vladajočih socesarjev (συμβασιλεῖς, symbasileis), ki je bil dejanski vladar. V obdobju Paleologov se je raba razširila tudi na izbranega cesarjevega naslednika. Na kovancih se je začel naslov uporabljati leta 912, na cesarskih odlokih in iluminiranih rokopisih pa v 11. stoletju.[6]
Vojaški naslovstratēgos autokratōr se je v bizantinskem obdobju uporabljal zlasti 6. stoletju, na primer za generalaBelizarja, in ponovno v 10.-11. stoletju za visoke vojaške poveljnike.[7] CesarBazilij II. je za stratega avtokrata Bolgarije imenoval Davida Arianita, s čimer mu je podelil poveljstvo nad vsemi regionalnimi strategi na severnemBalkanu.[8]
Bizantinske vzorce naslavljanja so posnemala tudi balkanski slovanski narodi in kasnejeRusko cesarstvo.
VladarjiDrugega bolgarskega cesarstva so se naslavljali scesar (car) Bolgarov, na začetku tudi scar Bolgarov in Vlahov. CarIvan Asen II. (vladal 1218-1241), ki je po zmagi v bitki pri Klokotnici razširil svojo oblast na večino bizantinskega balkanskega ozemlja, je privzel naslovcar in avtokrator vseh Bolgarov in Grkov, ki ga je pred njim kot prvi uporabljal carSimeon I. (vladal 893–927).[9]
Ko se je srbski kraljStefan Dušan leta 1345/1346 razglasil za cesarja, je uporabljal naslovcar (basileus in autokratōr) Srbov in Grkov, s katerim je želel poudariti, da je neposreden naslednik bizantinskih cesarjev, čeprav ni imel oblasti niti nadKonstantinoplom niti nad Ekumenskim patriarhatom, ki sta naslovu dajala legitimnost.[10]
Na podoben način so ruski carji od ustanovitve Ruskega imperija do propada Ruske monarhije leta 1917 uporabljali naslovcar in avtokrat vseh Rusov.
V slovanskih jezikih se naslov avtokrat uporablja v transliteritranih oblikah:slovensko samodržec,bolgarsko самодържец [samodăržec],srbsko самодржац [samodržac] inrusko самодержец [samoderžec].