Ateízem (grško: α-θεος = a-theos = brez-bog) označujebrezboštvo, filozofsko prepričanje, da bog ne obstaja ali da njegovega obstoja ni mogočedokazati in je zato vera vanj nesmiselna, alisvetovni nazor oziroma drža, ki ne verjame v obstoj višjih bitij.
Z ateizmom so se ukvarjali mnogifilozofi. Občasno ateizem obstaja tudi znotraj verstev, sploh tistih, pri katerih vera v višjo silo ni ključna (budizem) oziroma je posameznik pripadnik vere zgolj iz kulturnih razlogov, ne zaradi verovanja.
Tihi ateizem se grobo povezuje s pojmomšibki,izrecni pa skrepki.
Tihi ateizem je lasten ljudem, ki nimajo prepričanj o obstoju višjega bitja,[2] ker temu vprašanju niso bili izpostavljeni (majhni otroci) in nekaterimagnostikom, ki zanikajo zmožnost presojanja o vprašanju. O obstoju božanstev se ne izrekajo, zato tihi.
Desna polovica v diagramu predstavlja izrecne ateiste. Širši oval predstavlja množico ljudi, ki ne priznavajo obstoja božanstev, ali se temu vprašanju izogibajo. Manjše območje označeno kot trdi izrecni ateizem obsega ljudi, ki izrecno smatrajo trditev, da obstaja vsaj eno božanstvo, kot napačno.
Delež anketirancev v EU, ki je pozitivno odgovorila na vprašanje: »Ali verjamete v boga?« (Eurobarometer 2005)Delež prebivalcev Severne Amerike, ki so pripradniki verstva. (Različne statistikeKanade,Mehike inZDA, okoli l. 2000)
Vprašanje obstoja boga ali bogov se nanaša na različne smeri dvoma.Teizem in ateizem se razlikujeta na osi verovanja;gnosticizem inagnosticizem pa na osi spoznanja (ali nezmožnosti poznanja).Ignosticizem se nanaša na notranjo skladnost koncepta boga; torej, ali je opis boga v spisih in učenju posameznega verstva (ali skupine verstev, kot soabrahamske vere:judaizem,krščanstvo inislam) notranje skladen.Apateizem odraža nevero v praktični pomen obstoja boga.
Ateisti predstavljajo 11,5 odstotkov zemeljske populacije,[3] vendar so v več območjih zelo negativno sprejeti. V ZDA so ateisti ena najbolj nepriljubljenih manjšin,[4] več zveznih držav ateistom prepoveduje izvolitev na visoke državne položaje. V nekaterih islamskih državah je ateizem (skupaj z vsakršnim zavračanjem islama) kaznovan s smrtjo.
Ateizem je krovni pojem za zelo različnesvetovno-nazorske opredelitve. Obstoji množica društev in mednarodnih združenj, ki jih lahko označimo kot ateistične, delujejo pa na različne načine in z različnimi poudarki. Pogosti so naslednji poudarki:
širjenje ateističnega svetovnega nazora,
zaščita svobode mišljenja in izražanja, zaščita pred preganjanjem ateistov,
ločitev cerkva (religije) od posvetne oblasti.
Nekatera ateistične skupine so agresivno usmerjene proti posameznim verovanjem ali religijskim organizacijam.
V Sloveniji od 27. oktobra 2008 delujeZdruženje ateistov SlovenijeArhivirano 2013-08-18 naWayback Machine. (ZAS). Opredeljuje se kot »neformalno združenje ljudi z lastno programsko izjavo in pravilnikom«. Predhodnik ZAS je bilo »Posvetno združenje SVIT« [5]. Glej tudispletni forum.
V evropskem miselnem prostoru se je ateizem pojavil razmeroma zgodaj, predvsem po zaslugi grškega svobodnega odnosa do veroizpovedi. Tako je žeHeraklit Mračni[6] lahko dejal, datega sveta ni ustvaril nihče od bogov in nihče od ljudi, temveč je bil, je in bo večniogenj, ki po določenih zakonih plamti in ugaša.Ksenofan se je norčeval izantropomorfizma, prepričanja, da so bogovi podobni ljudem: »Če bi imelilevi inkonjiroke, s katerimi bi lahko oblikovali podobe, bi dali bogovom svoje obličje.« Demokrit je menil, da so naravnipojavi, ki jih človek ne more pojasniti in potemtakem spodbujajo strah, vzrok za predstave obožanstvih. Čeprav soSokratu sodili tudi za ateizem, iz ohranjenih del tako njegovo stališče ni nedvomno razvidno[7]. Sokratov učenecKritija je menil, da so si bogove izmislili zakonodajalci, da bi z njihovoavtoriteto vcepili moralni čut in preprečevali prekritezločine.
Atom ateizma - eden izmed neuradnih simbolovAriane Sherine inRichard Dawkins ob otvoritviAteistične avtobusne kampanje v Londonu januarja 2009. Napis na avtobusu se glasi: »Boga verjetno ni. Nehajte skrbeti in uživajte svoje življenje«.
V srednjeveški Evropi ateizem zaradi močnega vplivaCerkve tako rekoč ni obstajal. V islamskih kalifatih je bilo zaradi večje svobodomiselnosti več umetnikov in učenjakov, ki niso verjeli v Boga. Imenovali so jih predvsembrezbožci alidvomljivci.
Feuerbach je zatrdil, da je človek ustvaril boga in ne obratno.Nietzche je dejal, da je ateizem stvar poštenja.Marksisti so predstavo sveta zastavili popolnoma ateistično, saj so menili, da so predstave o bogovih nastale v primitivnih družbah kot odziv na naravne pojave, prav tako pa tudi kot posledica razredne delitve družbe, saj je bil bog oziroma bogovi sredstvo za ideološko zatiranje širokih množic in sredstvo v bojumeščanskega razreda za ohranjanje oblasti.
V družbah z večinsko vernim prebivalstvom je ponekod prisotna nestrpnost do oseb, ki javno izražajo ateizem.[8] Leta 2012 jeMednarodna zveza za humanizem in etiko (IHEU) izdala poročilo o diskriminaciji proti humanistom, ateistom in neverujočim,[9] v katerem navaja primere uzakonjenih diskriminatornih praks. Med drugim gre za:
zakone, večkrat s strogimi kazenskimi sankcijami, protibogokletstvu - v praksi je možno široko tolmačenje »bogokletnih« izjav in s tem zloraba zakonov,
preširoko tolmačenje zakonov, ki prepovedujejo netenje verskega sovraštva,
izrecne prepovedi opravljanja uradnih dolžnosti za neverujoče (več zveznih držav vZDA prepovedujejo zaposlovanje ateistov v državnih službah, kljub izrecni prepovedizvezne ustave).
Med 60 državami, v katerih je bila opravljena raziskava IHEU, je javno nepriznavanje Boga in odmik od najbolj sprejete vere v državi po veljavnih zakonih lahko kaznovano ssmrtno kaznijo v sedmih državah -Afganistanu,Iranu,Mavretaniji,Pakistanu,Savdski Arabiji,Sudanu in naMaldivih. Avtorjem ni znan kak svež primer izvršitve smrtne kazni, je pa veliko primerov obdolžitev po verskih zakonih, vključno z aretacijami in dolgotrajnim zadržanjem v preiskovalnem zaporu (Primer Younusa Shaika, predsednika pakistanskega Združenja za humanizem in etiko).
VZdruženem kraljestvu (naŠkotskem) je bila zadnjič izvršena smrtna kazen za bogokletstvo leta 1697 nad 20-letnim študentom medicine Thomasom Aikinheadom, ker je javno govoril proti resničnostiStare zaveze in izražal dvom vKristusove čudeže.[10]
Sporna je tudi razmejitev med kritiko verstev in religioznih praks in pravico do izražanja. Mednarodna zveza za humanizem in etiko priporoča, da naj se članiceZdruženih narodov vzdržijo vsake omembe »blatenja religije« v uradnih dokumentih, zaradi možnega konflikta s pravico dosvobode govora.[11]
