Asirci sosemitskaetnična skupina, ki izhajajo izMezopotamije in se kot samostojna sila ne omenjajo do 1350 pr. n. št. So pripadniki več narodnosti, med drugim se štejejo za pripadnikeSircev,Armencev aliKaldejcev. Govorijoneo-aramejski jezik in so večinomakrščanske vere. Izhajajo iz Asirske pradomovine oz. območja SIraka in protektorataDohuk, JTurčije, SZIrana in SVSirije. Velik del ljudstva živi razseljeno vdiasporah po svetu, med katerimi je največja v Siriji (do državljanske vojne 2015). Migracije ljudstva so bile velikokrat povezane z genocidi ali državljanskimi vojnami.[1]
Prvi znaki naselitve območja segajo že vkameno dobo, vŠanidarjevo jamo, kjer so živelineandertalci.Neolitske najdbe pa pričajo o nastanitvah ljudi v mestihJarmo inTell Hasuna.Asirska zgodovina se je pričela z izgradnjo mestaAsur v 25. stoletju pr. n. št. Kot prvi je vladal lokalni kraljTudija. Lokalni vladarji so sledili vse do okrog 2200 pr. n. št., ko je kraljSargon Akadski v imenu vseh semitsko govorečih ljudi združil kraljestva vAkadsko kraljestvo. Glavno mesto je biloAšur (danesMosul). Oblast na območju Mezopotamije je bila lokalno deljena na območja mestnih državic, ki so zaradi vse večjega vpliva Asircev bile asimilirane. Danes naj bi poBibliji in naukihVzhodne asirske cerkve Asirci bili potomciAbrahamovega sinaJoksana iz oazeDedan, toda za to ni oprijemljivih dokazov niti v asirskem zgodovinopisju.
Med 9. in 7. stoletjem pr. n. št. jeAsirija popolnila tehnike bojevanja. Njihova taktika je temeljila na strahovladi ter zastraševanju podložnih ljudstev. Na vrhuncu med vladavino kraljaTiglatipilezarja III. je bila vojska hieararhično razdeljena v enote, ki so jim poveljevali generali. Bila je narodnostno mešana, med pehoto je prevladovala tuja sila. Bojevniki so bili redno plačani in dobro založeni z železnim orožjem iz centralnih skladišč. Približno v času pojava bojnih vozov so se tri in štiri-vprežni vozovi pojavili tudi v zgradbi Asirske vojske. Ob koncu 8. stol je te izpodrinila konjenica, kar so verjetno prevzeli odSiktov. V zatonu cesarstva so bili lokostrelci in suličarji na konjih najpomembnejši sestav vojske, ki jim je na bojišču dala nove razsežnosti bojevanja.[3]Vojska je bila znana tudi po strategijah obleganja mest. Namesto odrezovanja mesta od zaledja, so Asirci raje naredili klančine za napad z ovni ali spodkopavali obzidje. Pri prebitju obrambe mesta so prebivalce pobili oziroma zasužnjili.Asirski imperij je bil najmogočnejši okrog leta 650 pr. n. št. pod vladavino kraljaAsurbanipala, njegov zaton pa je nastopil kmalu po njegovi smrti zaradi notranjih bojev za oblast.
Leta 1365 pr. n. št. je kraljAšur-ubalit I. porazilŠuttarno II. in s tem zlomil vplivMitancev. Pozneje je tudi priključil ozemljaHetitov,Babiloncev,Amoritov inHuritov. Okrog 3000 pr. n. št. je iz sumerskegaklinopisa nastala prilagojena oblika jezika, ki ji danes rečemoakadščina.Zaradi podedovanih lastnosti sumerščine tudi akadščino uvrščamo medsemitsk jezike. Akadski jezik je bil z svojima dvema dialektoma, to sta asirščina in babilonščina, glavni jezik Mezopotamskega prostora vse do vzponaNovega Asirskega Kraljestva v 8. stoletju pr. n. št. Jezik je dokončno izumrl z vpeljavostare aramejščine med vladavino kraljaTiglat-Pileserja III.. Pisali so vklinopisni pisavi na glinene tablice. Jezik je poimenovan po mestuAkad. Ep o Gilgamešu je najstarejšiep na svetu in hkrati tudi najpomembnejše deloasirsko-babilonske književnosti. Po naročilu kraljaAsurbanipala je nastal med letoma 2000 in 1600 pr. n. št. Do današnjih dni se je ohranil skoraj v celoti, obsega pa približno 3500 verzov na 12glinenih ploščah. Te so bile shranjene v knjižnici vNinivah, v kateri so bile sistematično urejene klinopisne ploščice. Knjižnični opus je zajemal vso tedanje znanje, znanost, zgodovino inepiko.[4]
↑Anglis, Sarah (2007). »Zgodovina človeštva«.Podatki na dlani (Enciklopedija, leksikon). Ljubljana: Mladinska knjiga. str. 169.COBISS232564480.ISBN978-961-01-0041-6.
↑Ambrož, Darinka; Cuderman, Vinko; Degan Kapus, Majda; J. Kenda, Jakob (2015).Branja 1, Berilo in učbenik za 1. letnik gimnazije ter štiriletnih strokovnih šol. Ljubljana: DZS. str. 18.COBISS218025728.
