Izraz »art nouveau«(francoskonova umetnost) se je prvič pojavil leta 1895 vParizu kot ime trgovine z umetniškimi izdelki popolnoma novih oblik. Kmalu se je začelo ime uporabljati za vse novosti na umetniškem področju, predvsem v proizvodnjipohištva indraguljarstva. Končno je bil izraz sprejet kot ime umetnostnega sloga na splošno.
Art nouveau je dejansko postalumetnost leta 1893, ko jeVictor Horta zgradilMaisson Tassel vBruslju. Takrat je bilo mesto na višku gospodarske blaginje in premožnejši meščani, predvsem trgovci, so kar tekmovali v gradnji hiš v tem slogu. Vse zgradbe te dobe kažejo novo razumevanje prostora, luči in barv. Mestna arhitektura se je povsem spremenila in skrb za notranjost bivalnih prostorov je stopila v ospredje.
Pravo priznanje je slog prejel leta 1900 naSvetovni razstavi v Parizu, kjer je prednjačil v vseh predstavljenih izdelkih.[2] Novi slog je postal trenutnamoda in se je takoj uveljavil tudi v industrijski proizvodnji, kar je bilo pravo nasprotje z začetnimi idejami. S tem je seveda dosegel najširši krog uporabnikov, a tudi najnižjo stopnjo umetnosti. Že po nepolnemdesetletju je izginil, kakor je usoda vseh mod.
Art nouveau se je v raznih krajih različno oblikoval in večkrat so si mišljenja njegovih stvariteljev nasprotovala.[3] Kljub temu je bila vsem skupna osnovna ideja, po kateri jenarava edini vzor vsakega umetnika. Pri tem pa ni mišljeno dosledno uprizarjanjepanoramičnihperspektiv, temvečstilizirano upodabljanje drobnih komponent narave, to je posameznihrastlin inživali. Umetniki so, posebno na začetku, dajali prednost tako imenovaniukrivljeni potezi, ki naj bi ponazarjala absolutno lastnost narave, ki ustvarja brezpremih črt. Kmalu pa so nekateri med njimi privedli to stiliziranje prav do samih premih črt ingeometričnih likov, v katerih so videli najpopolnejše posnemanje narave, ki gačlovek lahko doseže. Pri tem je treba poudariti, da je šlo za isto vodilno misel art nouveauja, za isto mišljenje in razumevanje umetnosti, čeprav so se umetniki izražali s popolnoma nasprotnimi oblikami.
Prav zaradi teh nasprotujočih si načinov upodabljanja narave so kritiki zavzeli do art nouveauja pretežno osebna stališča, ki še danes pogojujejo večino umetnostne kritike. Avstrijci so na primer vse skupaj pripisali secesiji in njenemu iskanju novosti, zaradi česar še danes ni prave razmejitvene črte med raznimi oblikami secesije in predvsem med mnogimi njenimi posledicami.[4] Nasprotno pa so Italijani ločili ti dve veji art nouveauja v dva samostojna stila:tehnika ukrivljene poteze je znana kotstile liberty, medtem ko spadajo stroge oblike ravnih črt vart déco. Zanimivo je, da se nazivart déco za pozni art nouveau uporablja samo vItaliji; drugod je to ime arhitekturnega stila, ki se je razvil med svetovnima vojnama, ko je bil v Italiji v modi tako imenovanistile fascista. Danes skuša veliko kritikov zaobjeti vso umetnost 20. stoletja podmodernizem, ki naj bi se bil začel s secesijo in se nato razvil na različne načine.
Za tehnikoukrivljene poteze je značilno, da morajo biti linije dinamične in »rastoče«. Primer tega jebič, ki se vije v mehkih vijugah in s tem posnema rastline, čeprav ni naraven proizvod, pač pa izdelek. Ponavljajoča se krivulja biča je bila ena od glavnih potez art nouveauja. Za Švicarje, mojstreurarstva, je bilo zanimivejše nihanjesmrekovih vrhov vvetru (fr.sapin =jelka), zato njihovi motivi navadno ne ponavljajo krivulje, pač pa se po prvem zavoju poteza prekine. Nasprotno se ukrivljena poteza nadaljuje do skrajnosti pri drugih dveh prevladujočih motivih tega stila, to je priškoljki in prispirali, ki sta vodilni temi večine umetnikov art nouveauja.
A. Mucha,Princeza Hijacinta
Razen stiliziranih figur rastlin in živali je prevladujoči motiv novih umetnikov predvsemženska podoba, pravzaprav idealizirana ženska podoba, kjer se ukrivljena poteza ujema z oblikotelesa in se nadaljuje v bujnihlasiščih in fantastičnih gubahoblačil. Podobe so večinomasimbolične, skrivnostne in nedosegljive v svoji veličini. Mojster upodabljanja ženskih figur je bilAlfonz Mucha, ki je posebno v svojih zrelih letih ovekovečilslovanskitip ženske.
Večina prvih umetnikov art nouveauja je menila, da so okraski upravičeni že samo zaradi svojeelegance in so torej sami sebi vzrok in opravičilo (»lepo zaradi lepega«), v čemer lahko vidimo prve znake poznejšegapotrošništva, saj je bila na ta način možnost praktične uporabe povsem prezrta. Posebno pri izdelavi manjših predmetov za hišno uporabo se je večkrat predmet izkazal za popolnoma neuporabnega, čeprav je bil nedvoumno lep in eleganten. Ta pomanjkljivost je seveda odpadla pri tistih umetnikih, ki so stiliziranje narave speljali do skrajnosti, to je do samih premih črt in geometrijskih oblik. Znana je na primer kategorična izjava enega od predstavnikov te skupine, AvstrijcaOtto Wagnerja: »Kar ni praktično, ne more biti lepo.«
Strogi pozni Art Nouveau
Tako je pozni art nouveau opustil cvetoče veje in vijugaste okraske; edina kriva poteza je bila zaključenkrog in edini okrasek zaporedje črt. V arhitekturi sopročelja postala stroga in enolična,ostrešja pa so bila še vedno okrašena skipi in predvsem z velikimi strešnimi okni insteklenimi stropovi alikupolami, ki so osvetljevale notranjost.
Art nouveau ni uvedel le novih motivov v umetniško upodabljanje, pač pa tudi rabo novihmaterialov, predvsemželeza in stekla. Železni izdelki so bili do tedaj izključno uporabni predmeti, kot soograje, okenske inportalnerešetke, pa tudiorodje inorožje vseh vrst. V preteklih dobah, predvsem vbaroku, sokovači skušali železne izdelke sicer olepšati in predstaviti v umetnih oblikah, a to so bili vedno le uporabni predmeti, ki jim je železo zagotavljalotrdnost in trajnost. Po novem pa se je železo uporabljalo kotčipka, samo za okras.
Tudi poslikava stekla inkeramike ni bila novost, saj so se ohranili mnogisrednjeveškivitraji. Toda art nouveau je prenesel to čudovito umetnost v zasebne hiše in njihoveverande, pa tudi v manjše, bolj dosegljive predmete, kot so posoda, vaze in lestenci. Čeprav so najfinejši izdelki te vrste evropskega porekla, se je na mednarodnemtržišču najbolj uveljavilLouis Comfort Tiffany izNew Yorka.
Posebej je treba omeniti rabo novih materialov vdraguljarstvu, ki je dotlej bilo leobrt, saj se je predmet vrednotil samo po količinidragih kamnov in ne po umetniški izdelavi. Z novimi idejami se je uveljavljal predvsem okus ustvarjalca, ki je znal predstaviti izvirne oblikenakita. Vrednost samega dragulja ni bila več tako pomembna, glavno vlogo je igrala oblika, barva in izdelava predmeta. Tako so draguljarji namestodiamantov začeli uporabljati manj dragocene kamne, predvsemopale inametiste, zaradi njihovih barv. Posluževali so se tudibiserov,roževine inslonovine.
Ta miselnost, ki je dovoljevala rabo novih materialov, se je pozneje izkazala tudi priameriških arhitektih, ko so sprejelijeklo kot nosilnigradbeni material in s tem omogočili nastaneknebotičnikov in moderne arhitekture sploh.
Najvažnejša novost, ki jo je »nova smer umetnosti«uvedla, je zahteva po popolni skladnosti med arhitekturo, notranjo poslikavo, pohištvom, osebno opremo in vsemi pritiklinami do najmanjših okraskov. Prvič se je pojavil globalni pojem, ki ni delal razlik med klasičnimi umetnostmi (slikarstvo,kiparstvo) in tako imenovanimi manjšimi umetnostmi (poslikava tkanin,umetno kovaštvo,zlatarstvo) ter je takoj zajel celo najnovejši umetniški izraz -fotografijo. Art nouveau jezgodovinsko prvi slog, ki je zavzel vsa področja ustvarjanja in jim dal enak položaj. V tem obdobju so se začeli prištevati med umetnikedizajnerji,grafiki in mnogi drugi ustvarjalci, ki so bili pred tem le anonimni sodelavci priznanih umetnikov. Nastajali paso tudi čisto novi poklici, kot na primermodni oblikovalci, frizerski mojstri, ustvarjalciplakatov. Umetnost je stopila v vsakdanje življenje in vplivala na oblike vseh predmetov.
Nadvse pomembna je doba art nouveauja za nastanek in razvojstripa. Strip se je odmaknil od slikarstva in je postal samostojna panoga umetnosti, ko je s pomočjo novetiskarsketehnologije uvedel postopek »ostrega roba«(francoskoligne claire). Ta načinrisanja se razlikuje od umetniškega slikarstva preteklosti, ker vidno označujerobove vseh figur (navadno s črno barvo) in nato obrobljenepovršine pobarva, kar je bilo značilno za art nouveau.
Najvažnejša značilnost art nouveauja je njegovo splošno odprtje novosti in eksperimentiranju. Pri tem torej ne gre samo za nove motive, novo rabo materialov, nove umetniške panoge in nov odnos do upodobljenih tem, temveč gre predvsem za globoko prepričanje, da je umetnik v svojem ustvarjanju popolnoma svoboden in neodvisen. V zgodovinskem pogledu se na ta način zaključi tisočletna doba umetnosti »po naročilu«, ki je bila podvržena volji raznih mecenov. Umetnost je spet odvisna samo od njenih ustvarjalcev in njihovega okusa, novi meceni – kupci ne postavljajo pogojev. Art nouveau je zgodovinsko prvi slog, ki je zavestno predlagal nekaj novega - namenoma je bil »moderen«.
P. Wolfers,Kačji pastir
Razen tega je za »novi slog«značilen subjektiven in celo intimen dostop umetnika do okolja. Ne gre več za upodabljanje vidnih elementov, pač pa za poosebljanje pojmov in občutkov.Portreti, ki so bili v prejšnjih dobah glavni slikarski motiv, stopijo v ozadje: maloštevilne portretirane osebe so pogosto prikazane v idealiziranih, nerealnih oblikah. Krajinskih slik je prav tako malo in še te prikazujejo samo osebni impresionistični pogled. Narava je vedno protagonist, a nikoli ni »naravna«. Povsod prevladujeta fantazija in simbolika, ki sta odprli pot poznejšim umetniškim smerem, kot sta na primerabstraktno slikarstvo inkubizem. Zato nekateri umetnostni kritiki obravnavajo art nouveau kot začetno obdobje modernizma, ki se vse do danes še ni iztekel.
Toda najbolj vidna značilnost tega sloga je globalno razumevanje umetnosti. Če je bilo v preteklih dobah normalno, da je gradbeni slog upošteval le zunanjost poslopja in sploh ni vplival na notranjo ureditev prostorov ali celo na njihovo opremo, sedaj to ni bilo več dovoljeno. Novi slog je obravnaval vsako zgradbo kot zaključeno harmonijo vseh komponent, od zunanjega videza preko razporeditve prostorov in pohištva, vse do posode, namiznega perila in osebnih predmetov. Nastala je potreba po sodelovanju vseh vrst umetnikov, z nemško besedoGesamtkunstwerk, ali angleškototal work of art. Najizrazitejši vpliv novih idej se seveda kaže v novih oblikah in materialih, enako pomembno je tudi inovativno razumevanje prostora in luči. Notranji prostori zgradb večkrat nimajo klasične razporeditve nadstropij, tla prehajajo postopoma na različne višine. Prav tako se okna ne odpirajo na cesto v enakomernih presledkih in njihove oblike prehajajo od linic in oken normalnih velikosti vse do velikihvitrajev in strešnih oken. Vsa ta neenakomernost prispeva k čim boljši osvetlitvi notranjosti, za kar so nameščena tudi mnoga zrcala in steklene stene.
Industrijska proizvodnja predmetov art nouveau, ki je sledila začetnemu navdušenju za ta slog, je iznakazila njegov umetniški smisel. Preobilica ponudbe in predvsem zelo skromna kakovost izdelave sta kmalu pogasili zanimanje kupcev. Vendar to ni bil edini vzrok, da se je doba art nouveauja tako naglo zaključila. Izbruhprve svetovne vojne je prekinil vsako umetniško delovanje in novi stil je kmalu postalsimbol neokusa in površnosti. Toda najhujši udarec je zadala art nouveauju povojna potreba stanovanjskih prostorov. Hiše, ki so bile pred vojno zgrajene v tem slogu, so bile zaključene umetnine, ki se niso dale prikrojiti trenutnim zahtevam. Salonov se ni dalo prezidati v manjše sobe, stopnišča so zavzemala preveč prostora, neenakomerna nadstropja niso dovoljevala prizidkov. Takoj je bilo jasno, da je edina rešitev odstranjevanje »neokusnih prič preteklosti«in novogradnja. To je prišlo do izraza predvsem v Bruslju, ki je bil zibelka art nouveauja, vendar se je po vojni znašel v hudi stanovanjski krizi. Tudidruga svetovna vojna je porušila marsikatero zgradbo.
Arhitektura Art Nouveauja v različnih deželah prihaja do izraza na različne načine, a je kljub variantam zlahka razpoznavna, v večji ali manjši meri, po sledečih značilnostih: 1. Istočasna uporaba tradicionalnih in novih materialov, pogosto v izvirnih kombinacijah in z novimi načini gradnje. 2. Popolno upoštevanje skladnosti med strukturo, prostorom in namembnostjo. 3. Preudarjeno usklajanje postopkov, ko so prostornina, streha in pročelje povezani v enoto in kombinacija površinske obdelave, barv in linij daje vtis popolne oblike. 4. Uporaba luči in prozornih sten, kjer to omogočajo novi materiali in nove tehnike. 5. Ponavljajoča se težnja k asimetriji. 6. Dosledno obnavljanje posameznih delov kompozicije, bodisi zunanje kot notranje, ko se linija strogo drži klasičnih pravilih Art Nouveauja. 7. Dekoracije sledečih vrst: a) posnemanje naravnih oblik, predvsem živalskih in rastlinskih, ki pogosto prehajajo v abstraktne oblike, b) uporaba motivov klasičnih, srednjeveških ali starinskih obrti, c) sklicevanje na mitologijo in legende, d) uporaba napisov, alegorij in drugih simbolov. 8. Nenavadne oblike oken, večkrat manjše na zgornjih nadstropjih, in obilna raba vitražev z okrasnimi motivi. 9. Klasični elementi, ki jih arhitekt pojmuje in predstavi na nov način. Za nekatere arhitekturne objekte Art Nouveauja so tudi značilne oblike, ki jih ni mogoče predstaviti z risbo in jih je zato treba upodobiti v tridimenzionalnem modelu, po možnosti na samem kraju izvedbe. Originalni arhitektov načrt se smatra enako vreden zaščite kot sama njegova izvedba.
.jpg)
_JPG01.jpg)
