Ars nova (»nova umetnost«) je bilo stilno obdobje vglasbi poznegasrednjega veka, ki je izhajalo izFrancije. Okvirno je trajalo od izdaje knjigeRoman de Fauvel (okrog1310/1314) doMachautove smrti (1377). Včasih je izrazars nova uporabljen v širšem kontekstu in se nanaša na vsoevropsko glasbo14. stoletja. Tako vključuje tudi sočasna glasbena gibanja, kot jeLandinijev krog »italijanske ars nove«, imenovantrecento. Izrazars nova izhaja iz istoimenske razprave, ki jo je okrog leta1322 vParizu spisalPhilippe de Vitry. V njej pojasnjuje tedaj nove principenotacije
Ars nova je v splošnem izzval antitezoars antiqua, ki se nanaša na predhodno glasbeno obdobje, v grobem od obdobjaNotredamske šolepolifonije (tj. od okrog1170 do1320). Generalno torej ars antiqua predstavlja glasbo 13. stoletja, ars nova pa glasbo 14. stoletja - mnogi glasbeni zgodovinarji uporabljajo ta dva termina v tem splošnem pomenu.
Rimskokatoliška cerkev je pod vodstvompapeža Janeza XXII. glasbo ars nove ostro zavračala, pozdravil pa jo jepapež Klemen VI.Monofono petje, tedaj žeharmonizirano z enostavnimorganumom, se je počasi spreminjalo, fragmentiralo in se pojavljalo tudi vposvetni glasbi. Lirične ljubezenske pesmi so bile lahko izvajane v kontekstusakralne glasbe, sakralna besedila pa so se pojavljala tudi v okviru posvetnihmelodij. Srednjeveških ušes ni žalila zgolj polifonija, temveč notacija posvetne glasbe, ki se je s tem pomešala s cerkveno in tako našla svojo pot vliturgijo.
Glasba ars nove se je stilno razlikovala od predhodnega obdobja na več načinov.Ritem je bil uporabljen bolj svobodno kot v 13. stoletju, ko so se morali skladatelji držati točno določenih ritmičnih vzorcev. Pojavljati se začnejosinkope. Posvetna glasba je začela postajati vedno bolj polifono zapletena, poprej je to veljalo le za sakralno glasbo. Nastajale so nove tehnike in oblike, npr.izoritem inizoritmični motet. Postopno so se iz liturgičnih napevov začeli izpuščaticantus firmusi. Skupnaestetska značilnost teh sprememb se je torej kazala v večji izraznosti in raznolikosti glasbe. Hitro zgodovinsko spremembo glasbene izraznosti lahko primerjamo z vpeljavoperspektive v slikarstvo, sicer pa obdobje ars nove sovpada z obdobjem velikihzgodnjerenesančnih preobratov v književnosti in slikarstvu. Vzporedno z razvijanjem družbenega življenja, napredovanja znanosti in z ekonomsko rastjo mest se je začel pojavljatihumanizem in hkrati iskanje realističnih podrobnosti. Skladatelji so si z glasbenimi sredstvi prizadevali izražati ljudska čustva, prizore iz narave in življenja.
Kot glasbeno-tehnično sredstvo se začne pojavljatikromatika, skladatelji se začnejo izogibati tehniki vzporednihkvart inkvint (kvarta postanedisonantniinterval, terco in seksto pričnejo obravnavati kotkonsonanco. Pojavljati se začnejo obrisikadenčnih zaključkov z zvišano 7. stopnjolestvice, razvija semenzuralna notacija, polifonija pa se razvija predvsem z uporaboimitacije.
Najpomembnejši predstavnik tega sloga je bil nedvomnoGuillaume de Machaut, ki je bil enako cenjen tudi kot pesnik in duhovnik. Stil ars nove je najlepše predstavljen v njegovih številnih ohranjenih delih:motetih,virelajih,rondeauxih inbaladah. Leta1364, medpontifikatompapeža Urbana V. je Machaut skomponiral prvo znano polifonomašo, imenovanoMasse de Notre Dame. Poleg Machauta sta najpomembnejša predstavnika P. de Vitry inJohannes de Muris. Med najpomembnejše skladateljeitalijanske ars nove (glej: trecento) spadajoFrancesco Landini,Jacopo da Bologna,Johannes de Florentia in drugi.
Proti koncu 14. stoletja se je vAvignonu (južna Francija) pojavila nova stilna skupina skladateljev in pesnikov, imenovanaars subtilior. Nekateri muzikologi jo vendarle obravnavajo le kot razvojno fazo ars nove, in ne kot samostojno strujo. Ob koncu svoje dobe,ars nova oz.ars subtilior, čeprav geografsko omejeni struji (južna Francija in kasnejeCiper), končujeta obdobjesrednjeveške glasbe.
| Narodne knjižnice | |
|---|---|
| Drugo | |
