Arheologija (grškoἀρχαῖος, arkhaīos, »starinski«;in -λογία, -logiā) je ena od samostojnihzgodovinskihznanstvenihved, ki preučuječloveško preteklost. Od drugih zgodovinskih ved jo loči predvsem način pridobivanja in preučevanja virov. Podobo preteklosti namreč gradi predvsem s preučevanjemmaterialnih virov, do katerih pride s pomočjo izkopavanj. Vendar pa so izkopavanja le drobec arheološke prakse.
Polegendi naj bi bila prva arheologinjasv. Helena, mati rimskega cesarjaKonstantina Velikega, ki je vpeljal krščanstvo vRimsko cesarstvo. Kot slednji naj bi tudi ona bila kristjanka. Iskala je križ, na katerem so križaliJezusa. Ko je izkopavala na Oljski gori priJeruzalemu, je končno našla mnogo križev. Ker niso vedeli, na katerem je viselKristus, so pripeljali na goroslepega moža. Začel se je dotikati križev in ko se jedotaknil Kristusovega, je spregledal.
Izkopavanja na najdiščuZračni posnetek najdišča s tehnologijoLIDAR
Najprej je trebanajdišče odkriti. To je nalogaarheološke topografije, ki se začne z načrtnim zbiranjem podatkov o terenskih odkritjih, bodisi že objavljenih ali pa zapisanih v arhivskih dokumentih (pregledzemljevidov za značilnimiledinskimi imeni). Sledijo terenski pregledi, ki zbrane podatke preverijo na terenu in ob tem iščejo nove možne lokacije poselitve. Za to so potrebni različni postopki, s katerimiarheologi včasih posegajo v zemeljske plasti, včasih pa tudi ne. Najstarejša metoda so načrtni obhodi zemljišča, anketiranje domačinov ter površinski in podpovršinski pregledi z zbiranjem in kartiranjem predmetov, ki so dokaz človekovega bivanja. V zadnjih desetletjih je arheologom v veliko pomočinterdisciplinarno sodelovanje zaerofotografijo,meritvami električne upornosti tal,magnetometričnimi preiskavami in uporabogeoradarja aliLidarja. Pred izkopavanjem se podatki o najdišču dopolnijo s podrobno geodetsko izmeroreliefa. Tako zbrani podatki omogočajo kar najbolj gospodarno načrtovanje izkopavanja in so pomemben vir za dokumentiranje stanja pred posegom.
Izkopavanje je lahko le poskusno ali pa načrtno, s tem da so pri poskusnem izkopovalne površine manjše. Pri tem delu je treba poskrbeti za kar najboljšodokumentacijo, ki pozneje omogoča rekonstrukcijo prvotnega terenskega stanja, saj vsako izkopavanje nepovratno uniči raziskovani del najdišča. Osnovni namen izkopavanja je zaslediti in dokumentirati kulturne ostanke, plasti, sledi dogajanja na zemljišču, za kar so potrebne različne tehnike, ki morajo biti prilagojene posebnostim posameznih najdišč. Dokumentirane morajo biti najdiščne okoliščine vsakega najdenega predmeta, za poznejšelaboratorijske analize pa je treba zbrati vzorce ostankov organskega in neorganskega izvora.
Pri vsem tem arheologi sodelujejo z znanstveniki številnih naravoslovnih ved. Tako na primerantropologi preučujejo človeške ostanke,zoologi živalske,botaniki rastlinske,geologi kamninske,metalurgi kovinske,fiziki določajo starost -datirajo po vsebnostiizotopa C-14,lesarji čas rasti lesa po branikah (dendrokronologija). Število sodelujočih ved se nenehno povečuje. Arheologi so koordinatorji med njimi, pa tudi vmesni člen medterenom inlaboratorijem. Poleg tega imajo pomemben delež v poizkopovalni obdelavi in razlagi pridobljenih podatkov.
Gradivo, ki ga arheolog preučuje je različno, lahko je lefragment, najdiščni skupek (npr.grobna celota),arheološko najdišče ali skupek najdišč v pokrajini. Vsaka od teh oblik zahteva ustrezno metodo preučevanja.
Med gradivom prevladujejoartefakti. Preden se arheolog loti njihove obravnave, morajo biti očiščeni, konzervirani in slikovno dokumentirani. Nato jih poskusi razvrstiti v podobnostne skupine ter ugotoviti njihovo časovno in kulturno mesto. Iz samih okoliščin najdišča je pogosto mogoče sestaviti relativno časovno zaporedje nastanka posameznih skupin predmetov. Za to je arheologija od geologije prevzelastratigrafsko metodo, po kateri so različne plasti praviloma različne po nastanku in starosti, zgornje mlajše od spodnjih. Podobno velja tudi za širitev v prostoru. Pri večjihgrobiščih se na primer pogosto pokaže, da so se širila postopoma. Najdbe na začetnem predelu so torej starejše od tistih na obrobju. Absolutno postavitev v čas pa poleg že omenjenih naravoslovnih metod, omogočajo tudi časovno ozko opredeljeni predmeti (predvsemkavanci), ki izvirajo iz območij pisnih kultur z znanimi zgodovinskimi letnicami. S tako opredeljenimi predmeti je mogoče postaviti v čas tudi njihova najdišča.
Šele ko arheologjia opravi vse to ogromno delo, pretvori predmete v zgodovinsko govorico in jo z drugimi zgodovinskimi vedami združi v enotno pripoved o preteklosti.
Delitev arheologije z ozirom na časovno obdobje najdenih predmetov raziskovanja
Najstarejše človeške kulture so se razvijale v času, ko se je podnebje naZemlji močno spremenilo. Takrat sopovprečne letne temperature bile med 8°C in 12°C, led je pričel pokrivati velike dele zemeljske površine. Severna Evropa je bila pokrita pod ledeno ploščo,led je oklenil tudiAlpe,Karpate inPireneje. V celoti je bilo po oceniglaciologov pod ledom 55 milijonov km² površine Zemlje, danes jo je npr. le 15 milijonov km². Glaciologi so tudi ugotovili dapleistocen ni imel nenehoma mrzlo obdobje. Temperatura je večkrat zrasla (v medledenih obdobjih) in spet padla v obdobjih poledenitve. V Alpah so zasledili štiri poledenitve, ki so jih imenovali po alpskih rekahGünška poledenitev,Mindelska poledenitev,Riška poledenitev inWürmska poledenitev, vmes pa so bile trimedledene dobe. Prav v času ledenih dob so nastajale prve človeške kulture. Dokaz za človeško kulturo so najdbeorodij. V Evropi je za zdaj prvičlovečnjak, ki je zanesljivo znal izdelovati orodje in uporabljati ogenj, vzravnani človek aliHomo erectus, ki so ga odkrili v krajuBilzigsleben vNemčiji. Živel je v srednjempleistocenu njegovo starost na osnovi ostankov ocenjujejo na starost 1.900.000 do 300.000 let. Za izvorčloveštva pa antropologi in arheologi postavljajoAfriko, predvsem območjeVelikega tektonskega jarka (Rift Valley, ki se vleče odRdečega morja doTanzanije. Najdišča se tu raztezajo odHadarja na severu do jezera Eyasi na jugu. Stara kamena doba ali paleolitik je najstarejše in najdaljše obdobje v človeški zgodovini. Razsežnost tega obdobja arheologi večkrat ponazorijo časovno s prikazom na uri s kazalci, takole: »če bi bilo človeštvo danes staro 24 ur, bi od tega preživelo 23 ur in 55 minut v paleolitiku«. Ves ta čas se je človek preživljal zlovom innabiralništvom.
Najdišča najstarejših človeških kultur v Sloveniji arheologi umeščajo v obdobje pred približno 100.000 leti, strokovno jih imenujejoMousterienska kultura, čeprav človeških okostij še niso našli, so našli dovolj različnih orodij, ki so jih uporabljali pri vsakdanjem lovu in nabiralništvu. Gorski svet je bil takrat pokrit zledeniki, ki so segali daleč v rečne doline, kjer so bile večje jame in rovi primerna skrivališča za živali ter začasna bivališča za tedanje ljudi. Našli so ostanke kosti živali katere so ulovili in pojedli. Med kostmi je največ kostijamskih medvedov,navadnih jelenov,volkov,turov,risov in drugih manjših živali. Takšnih jam so odkrili največ nakrasu, na Notranjskem. Znane jame soBetalov spodmol,Postojnska jama,Parska golobina pri Pivki, Kostanjevica ob Krki,Črni kal nad Koprom,Pivška kotlina. Tu je bila pokrajina poleti brez snega in dovolj ugodna za bivanje. Tam so arheologi našli razna orodja, kot so; ročne konice, strgala, kline, narejene iz priročnih kamnov vrsteporfir,groh,kvarcit,roženci. Sledile so najdbe iz mlajšega paleolitika, ki je trajal od 40.000 do 8.000 let pr. n. št. Lovci so začeli uporabljatilučalo,lok,harpuno, znali so tudi že organizirati skupinski lov na posamezno divjad, lovske skupine so sledile čredam severnih jelenov, kadar so se ti umikali pred toplejšim podnebjem. Ulov je bil večji, postavljali so si tudi večja bivališča.
Slovenski paleolitik premore dve najdišči, ki močno izstopata iz evropskega povprečja. To sta jamski najdiščiDivje babe inPotočka zijalka. Obe najdišči se med seboj dopolnjujeta in slovita po svoji enkratni najdbi. Divje babe so pomembne zaradi najdene najstarejše piščali, Potočka zijalka pa predvsem zaradi najstarejše najdene posebno izdelanešivanke. Oba predmeta sodita med temeljne pridobitve človeštva in še vedno služita svojemu namenu v rahlo spremenjeni obliki, čeprav so od genialnegaizuma minila dolga desettisočletja. Tudi ostalo najdeno kameno in koščeno orodje je dobro izdelano, arheologi ga uvrščajo v najstarejši obdobjiaurignaciensko ingravettiensko. Takšna orodja so takratni ljudje uporabljali do konca paleolitika
