Aravkarijevke (znanstveno imeAraucariaceae) so evolucijsko staradružinadreves iz deblaiglavcev (Pinophyta). Družina je svojo največjo vrstno raznolikost doživela v obdobjihjure inkrede, ko naj bi naseljevala skoraj vsa področja sveta. Večina aravkarijevkseverne poloble je izginila pokredno-terciarnem izumrtju, danes pa se skoraj vse preživele vrste (razen nekaj vrst roduAgathis, ki so v jugovzhodni Aziji) nahajajo najužni polobli.[4]
Pripadniki družine aravkarijevk so običajno visoka vednozelena drevesa, ki dosegajo višine 60 metrov ali več.[5] Zanje so značilnadebla večjih premerov; novozelandsko drevo vrsteAgathis australis je imelo na višini 45,2 metrov deblo premera 491 centimetrov. Vsa prostorninalesa istega drevesa je bila preračunana na približno 516,7 m3[6], kar drevo uvršča na tretje mesto med iglavci (takoj za rodovomasekvoja, (Sequoia sempervirens) inmamutovec,Sequoiadendron iz družinecipresovk).[5]
Debla so valjaste oblike in imajo relativno obseženosrednji stržen[7], razvejanje je običajno vodoravno (horizontalno) in poteka v stopnjah (iz enega predela naenkrat izrašča od tri do sedem vej).[8]Listi so majhni, ukrivljeni in podobni iglicam, lahko pa so tudi sploščeni in nekoliko jajčaste oblike.[9] Navadno so razporejeni spiralasto in imajo vzporednožilnatost (nervaturo).[5] Kot pri ostalih iglavcih tudi na aravkarijevkah nastajajostorži, pri čemer ima lahko posamično drevo storže obeh spolov (enodomne rastline) ali pa se na drevesu pojavljajo bodisi moški bodisi ženski storži (dvodomne rastline).[10]
Moški storži so v povprečju med največjimi storži iglavcev. So valjasti in nekoliko povešeni, spominjajo namačičasto socvetje. Vsak storž vsebuje večsporofilov, ki so urejeni vrtinčasto ali spiralasto, pri čemer vsak sporofil vsebuje 20 podolgovatih pelodnih vrečk.Pelodna zrna so okrogla in nimajo razširjevalnih struktur (letalne tvorbe in z zrakom napolnjene kamrice niso prisotne).[5][8][9]
Tudi ženski storži so veliki, običajno sferične do jajčaste oblike. Nakratkih poganjkih, ki se nahajajo na koncih vej, so storži nameščeni pokončno.Plodne luske (plodni listi) inkrovne luske (brakteje) so medsebojno zraščene, četudi občasno polovica dolžine ni spojena.[5][8][9] Luske imajo na svoji zgornji površini enoseme, kar je v nasprotju zborovkami, kjer sta semeni dve.[11] Semena aravkarijevk so velika, spadajo namreč med največja semena iglavcev. Veter je glavni razširjevalni dejavnik, saj imajo semena letalne strukture, ki omogočajo premostitev daljših razdalj od materinske rastline. Ob zrelosti ženski storži odpadejo[5][8][9], pri čemer zaradi svoje velikosti predstavljajo nevarnost mimoidočim ljudem. Storži vrsteAraucaria bidwillii namreč tehtajo od 4,5 do 6,8 kilogramov, kar je skoraj toliko kot teža velikegaananasovega ploda. Zreli storži lahko odpadejo celo iz višine 23 metrov.[11]
Družino Araucariaceae uvršamo v redPinales, razredPinopsida in debloPinophyta. V slednje poleg aravkarijevk spadajo vsi živeči iglavci. V novejšem času nekateri strokovnjaki družini aravkarijevk pripisujejo svoj red,Araucariales.[5]
V družini so trije živeči rodovi, ki skupaj vsebujejo okoli 41 vrst.[7]
V rodWollemiaW.G. Jones, K.D. Hill & J.M. Allen spada le ena živeča vrsta, ki je avstralski endemit. Pred odkritjem prvega živeča primerka leta 1994 je bila vrsta znana le izfosilnih ostankov.[7]
Spodnji kladogram ponazarja odnose med živečimi rodovi družine aravkarijevk. Razvidno je, da sta si med seboj najbolj sorodna rodovaWollemia inAgathis.[13]
↑7,07,17,27,37,4»Araucariaceae«(PDF).web.archive.org. 24. maj 2011. Arhivirano iz prvotnega dne 24. maja 2011. Pridobljeno 23. februarja 2021.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)