Arabsko-izraelski konflikt je konflikt med različnimiarabskimi državami inIzraelom. Konflikt se je začel stopnjevati v 20. stoletju, a se je do začetka 21. stoletja večinoma umiril. Korenine arabsko-izraelskega konflikta pripisujejo podpori držav članicArabske ligePalestincem, ki so prav tako člani Lige, v še vedno trajajočemizraelsko-palestinskem konfliktu. To naj bi bilo posledica hkratnemu vzponusionizma inarabskega nacionalizma proti koncu 19. stoletja, čeprav se ti dve nacionalni gibanji nista spopadli vse do 1920-ih.
Arabsko-izraelski konflikt je kompleksen konflikt, ki se je skozi leta spreminjal in razvijal. Začel se je kot večji regionalni spor med arabskimi državami in Izraelom, nato pa se je postopoma preoblikoval v bolj lokalni konflikt med Izraelom in Palestinci, ki je dosegel svoj vrhunec medlibanonsko vojno leta 1982, ko je Izrael posredoval v libanonski državljanski vojni, da bi pregnal z namenom pregonaPalestinske osvobodilne organizacije iz Libanona. V tem obdobju so se odnosi med Izraelom in libanonsko vladonormalizirali[3], vendar je ta sporazum razveljavilo zavzetje Bejruta s strani muslimanskih in druzovskih milic leta 1983. Upadanjeprve palestinske intifade med leti 1987 in 1993 je privedlo do začasnaSporazuma iz Osla leta 1994. Ta sporazuma sta omogočila ustanovitevPalestinske nacionalne oblasti v okviruizraelsko-palestinskega mirovnega procesa. V istem letu sta Izrael inJordanija dosegla mirovni sporazum. Leta 2002 je Arabska liga ponudila priznanje Izraela s strani arabskih držav kot del rešitve palestinsko-izraelskega konflikta v okviruArabskega mirovnega načrta.[4] Ta pobuda je pozivala k normalizaciji odnosov medArabsko ligo in Izraelom v zameno za popoln umik Izraela iz okupiranih ozemelj (vključno zVzhodnim Jeruzalemom), ter za "pravično rešitev" problemapalestinskih beguncev na podlagiResolucija ZN št. 194. V 1990-ih in zgodnjih 2000-ih letih se je prekinitev ognja večinoma ohranila med Izraelom insirskimibaasisti, medtem ko so vLibanonu še vedno potekali omejeni spopadi proti iranskim pomožnim milicam. Kljub mirovnim sporazumom z Egiptom in Jordanijo, začasnim mirovnim sporazumom s palestinsko oblastjo in splošno obstoječemu premirju sta do sredine 2010-ih Arabska liga in Izrael ostala v sporu zaradi številnih nerešenih vprašanj. Med arabskimi udeleženci v konfliktu staIrak inSirija edini državi, ki nista dosegli uradnega mirovnega sporazuma z Izraelom,in podpirataIran.
Potekdržavljanske vojne v Siriji je imel pomemben vpliv na razmere v bližini izraelske severne meje. Ta konflikt je povzročil spopade med več ključnimi akterji, vključno s Sirsko arabsko republiko,Hezbolahom insirsko opozicijo, kar je privedlo do zapletov v njihovih odnosih z Izraelom. Poleg tega se je ta konflikt sovpadal z naraščajočo napetostjo med Izraelom in Iranom. Hkrati je v regiji nastajal širši konflikt med Izraelom in vladavinoHamasa v območju Gaze, ki ga je bilo mogoče pripisati širšemuiransko-izraelskem sporu. Do leta 2017 so se Izrael in več arabskihsunitskih držav pod vodstvomSaudove Arabije združili v poluradno koalicijo namenjeno soočanju z iranskim vplivom v regiji. To potezo innormalizacijo odnosov med Izraelom in Združenimi arabskimi emirati so nekateri označili kot zmanjšanje arabsko-izraelskega konflikta.[5] Dogovor naj bi med drugim prinesel odpoved Izraela načrtom za nadaljnjo priključitev delov zasedenega Zahodnega brega.[6]
↑Jevnikar, Kristina M. (2002). »Libanonsko-izraelski sporazum in umik MNF«.Odvisnost Libanona od Sirije(PDF). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. str.22.
