
Apikalna dominanca aliprevlada glavnega vršička[1] (ponekod tudivršno obvladovanje) je fenomen, ki se pojavlja prirastlinah, in pri kateremrastni vršiček glavnegapoganjka (oziromaapikalni meristem v glavnem poganjku) dominira ter obenem zavira rast ostalih (stranskih) poganjkov.[2][3] Pri rastlinah, kjer je ta pojav izrazit, se ob izgubi glavnega poganjka (recimo zaradirastlinojedov, ki se hranijo z rastlinskimitkivi ali mehanskih poškodb, nastalih zaradi vpliva vremena) stranski poganjki razrastejo v veje.[3] Intenziteta apikalne dominance je vrstno specifična in je zato pri nekaterih rastlinah šibko izražena.[4]
Glavni poganjki proizvajajo zaviralni rastlinskihormonavksin, ki se po prevajalnih tkivih (floemu) transportira navzdol do drugih tkiv in začne zavirati rast stranskihmeristemov.[3] Ta hormon sicer zaradi svojih kemijskih lastnosti ne more vstopiti v same poganjke[2][3], a zato deluje preko sekundarnih mehanizmov (posrednikov).[3] Avksin nadzoruje delovanje dveh drugih skupin rastlinskih hormonov,strigolaktonov incitokininov, ki so odgovorni za zaviranje rasti poganjkov. Zaradi delovanja avksina je zavrta sinteza citokinina, ki je odgovoren za vzpodbujanje rasti stranskih poganjkov, in hkrati pospešeno nastajanje strigolaktona vkoreninah, ki zavira rast poganjkov.[2] Pri procesu sodeluje tudiprepisovalni dejavnik (tudi transkripcijski faktor) branched1/teosinte branched 1 (okrajšano BRC1/TB1), ki prav tako zavira rastbrstov (mirujočih rastnih vršičkov poganjka[1]). Dodatni zaviralni (inhibitorni) dejavnik, ki preprečuje rast stranskih poganjkov, je privzem enostavnihogljikovih hidratov (sladkorjev), ki je največji na mestu glavnega poganjka, kar pomeni, da stranski dobijo le malo hranil.[3] Nekateri strokovnjaki menijo, da je visoka zahteva glavnega poganjka po sladkorju ključni dejavnik apikalne dominance, delovanje avksina in posrednikov pa naj ne bi imelo tolikšne pomembnosti.[5] Obenem se predvideva, da naj bi sladkor deloval kot hormonski signal, pri čemer naj bi vzpodbujal zgodnje faze v razvoju brsta.[3]
Z odstranitvijo glavnega poganjka se toksaharoze porazdeli med ostale poganjke, hkrati se postopoma zniža koncentracija avksina vsteblu. Posledično sledi rast stranskih poganjkov in pojav vej. Zaradi tega se lahko v razmeroma kratkem času močno spremenimorfološki izgled posamične rastline; visoka in nerazvejana rastlina namreč z rastjo stranskih poganjkov in podaljševanjem teh v veje zraste v širino.[3]
Apikalna dominanca ima veliko pomembnost za življenjski cikel posamične rastline, saj je navadno glavni poganjek tisti, ki predstavlja osnovo za razvojcvetov in po sledečioploditvi nastaneksemen. Fenomen apikalne dominance pa je ključen tudi vkmetijstvu invrtnarstvu, saj je količina pridelka tesno povezana z rastjo različnih poganjkov. Pri nekaterih gojenih rastlinah je namreč povečana raven rasti stranskih poganjkov odgovorna za več semen inplodov, v drugih primerih je pojav obraten; pospešena rast zgolj glavnega poganjka vodi v večji donos, medtem ko bi razvejanje povzročilo manjšo količino pridelka.[3]
Da bi povečali raven nastajanja semen in plodov, se v kmetijskih panogah pogosto poslužujejo nadzorovanegaobrezovanja rastlin, ki je tesno povezano s pojavom apikalne dominance.[3] Z obrezovanjem določenih delov se lahko zmanjša nadzemni del rastline, kar povzroči, da koreninski sistem, ki zaradi tega ni bil prizadet, dovaja vodo za manjše število poganjkov. Posledično se poveča relativni delež vode in hranil, ki jih posamični poganjek prejme ter porabi.[4]
Dober primer apikalne dominance so rastlinske grmovne vrste, ki se jih uporablja kotživo mejo za omejevanje posesti. Ko se vrhove grmov reže, se že po nekaj dneh vidi, da rastlina začne rasti predvsem v širino in podaljšuje stranske veje, saj so začeli prevladovati meristemi v stranskih poganjkih.[6][7]