Anu aliAn je božansko poosebljenje neba, vrhovnega boga in prednika vseh božanstev starodavne mezopotamske religije. Za Anuja je veljalo, da je vrhovni vir vse oblasti nad drugimi bogovi in umrljivimi vladarji. V enem od besedil je opisan kot"tisti, ki vsebuje celotno vesolje". Poistovetili so ga s severnim ekliptičnim polom s središčem v ozvezdjuZmaj. S sinovomaEnlilom inEnkijem je tvoril najvišjo božansko triadi, ki je poosebljala tri pasove ozvezdij nebeškega oboka. V času najzgodnejših pisnih besedil so ga častili bolj redko. Častili so predvsem njegoveg sina Enlila, za najvišje božanstvo svojegapanteona pa so skozi celo mezopotamsko zgodovino govorili, da posedujeanûtu, se pravibožansko moč. Anujeva primarna vloga vmitologiji je bila vloga praočetaAnunakov, glavnih božanstev sumerske religije. Njegovo primarno kultno središče je bilUruk. Vakadskem obdobju (okoli 2334-2154 pr. n. št.) je njegovo vlogo v Uruku prevzela kraljica nebesInana.
Unujeva družica v najzgodnejših sumerskih besedilih je bila boginjaUraš, kasnejša boginjaKi, v akadskih besedilih boginja Antu, katere ime je ženska oblika imena Anu. Anu se na kratko pojavi v akadskemEpu o Gilgamešu, v katerem ga njegova hčerkaIštar (vzhodnosemitska različica Inane) pregovori, da ji da nebeškega bika, da bi ga poslala v napad na Gilgameša. Postranska posledica napada je bila Enkidujeva smrt.
V drugi legendi Anu ukaže umrljivemu junaku Adapi, naj zlomi krilo južnemu vetru. Ponudi mu hrano in vodo nesmrtnosti, kar Adapa zavrne, ker ga jeEnki opozoril, da mu bo Anu ponudil hrano in vodo smrti. V starodavnihetitski religiji je Anu bivši vladar bogov, ki ga je strmoglavil sinKumarbi, mu odgriznil spolovilo in rodil boga viharja Tešuba.Tešub je strmoglavil Kumarbija, maščeval Anujevo pohabljenje in postal novi kralj bogov. Zgodba je bila osnova za kasnejšo zgodbo o kastracijiUrana vHeziodoviTeogoniji.
Del pročelja babilonskegaIštarinega templja vUruku, zgrajenega v kasitskem obdobju (okoli 1600-1155 pr. n. št.) okoli 1415 pr. n. št.[6] Eanov tempelj v Uruku je bil sprva posvečen Anuju, kasneje pa Inani.[7]
V mezopotamski mitologiji je bil Anu poosebljenje neba, najvišja sila,[8] najvišji bog[9] in tisti,"ki vsebuje celotno vesolje".[10] Poistoveten je bil s severnim ekliptičnim polom s središčev v ozvezdjuZmaj.[11] Njegovo ime pomeni"tisti v nebesih".[8] Skupaj s sinovoma Enlilom in Enkijem (akadsko Elil[12] in Ea[13]) je tvoril troedini pojem božanskosti, v katerem je Anu predstavljal transcedentalno nerazločnost.[8] Enlil je bil transcendentni, Enki pa imanentni vidik božanskosti.[14] Trije najvišji bogovi in trije deli neba so bili Anu (starodavni bog nebes), Enlil (Anujev sin, bog zraka in naravnih sil in vladar bogov) in Ea (dobrovoljni bog zemlje in življenja, ki je živel v največjih vodnih globinah). Babilonci so delili nebo na tri dele in jih imenovali po njih: ekvator in večinozodiaka je zasedala Anujeva cesta, severno nebo je bilo Enlilova cesta in južno nebo Eajeva cesta.[15] Meji cest sta bili na 17°S in 17°J.[16]
Anuja so kljub temu, da je bil najvišji bog,[17][18] častili bolj redko. V času, ko je nastalapisava, je bil najpomembnejši kult njegovega sina Enlila.[19][20] Anujeva primarna vloga v sumerskem panteonu je bila vloga prednika. Najmočnejša in najpomembnejša božanstva v sumerskem panteonu so bili Anujevi potomci in v soproga Ki,[18][21][22] znani kotAnunaki, kar pomeni "Anujevi potomci".[23] Kateri bogovi so se šteli za njegove potomce, ni povsem jasno.[24] Mednje je verjetno spadalo"sedem bogov, ki so bili za to določeni":[24] Anu, Enlil, Enki, Ninhursag, Nana, Utu, in Inana.[25]
Anujevo glavno kultno središče je bil Eajev tempelj (sumersko e2-anna; klinopisno 𒂍𒀭 E2.AN) v Uruku. Njegovo ime pomeni "nebeška hiša". Tempelj je bil prvotno posvečen Anuju,[7] a se je kasneje pretvoril v primarno sedišče Inaninega kulta.[7] Po posvetitvi Inani je, zgleda, postal tudi bivališče Inaninih svečenic.[7]
Za Anuja je veljalo, da je vir vse zakonite oblasti. Bil je tisti, ki je imel pravico do vladanja bogovom in kraljem.[17][18][26] Napis, posvečenSargonu Akadskemu, osvajalcu Sumerije in ustanoviteljuAkadskega kraljestva, razglaša Anuja in Inano za vira njegove oblasti.[26] Hvalnica iz zgodnjega 2. tisočletja pr. n. št. pravi, da"njegova beseda vlada poslušnemu spremstvu bogov".[26]
Anujevo izvirno ime vsumerščini je An. Anu je semitska oblika tega imena.[27][28] Anu se je istovetil tudi z zgodnejšim semitskim bogom Ilujem ali Elom.[27] Anujeva in Enlilova vloga sta se pogosto prekrivali, zlasti v kasnejšem obdobju, ko je Anujev kult začel izginjati, Enlilov pa se je krepil.[19][20] Še kasneje je Anuja v celoti nadomestil Enlil.[17] Enlila je nazadnje nadomestilMarduk, nacionalni bog starodavnegaBabilona.[17] Anujeva moč se je kljub temu ohranila v arhaičnih frazah, ki so se uporabljale v omembah vladarja bogov.[17] Za najvišjega boga panteona se je vedno reklo, da posedujeanûtu, kar dobesedno pomenibožansko moč.[17] V babilonski molitviEnûma Eliš bogovi častijo Marduka z vzklikanjem"Tvoja beseda je Anu!"[17]
Četudi je bil Anu zelo pomembno božanstvo, je bila njegova čud pogosto dvoumna in nedoločena.[18] V mezopotamskih umetniških delih se skoraj nikoli ne pojavlja[18] in nima nobene znane počlovečene ikonografije.[18] Vkasitskem obdobju (okoli 1600—1155 pr. n. št.) innovoasirskem obdobju (911—609 pr. n. št.) se je Anu upodabljal z rogato kapo.[18][26] Z Anujem se je včasih enačilamoritski bog Amurru.[17] Vselevkidskem obdobju (213-63 pr. n. št.) se je včasih istovetil zEnmešaro inDumuzijem.[17]
Najzgodnejša sumerska besedila ne omenjajo, od kod je prišel in kako je postal vladar bogov.[17] Njegova prevlada je preprosto nastala.[17] V zgodnjih sumerskih besedilih iz 3. tisočletja pr. n. št. je Anujeva soprogaUraš.[17][18] Kasnejša sumerska besedila to vlogo pripisujejoKi, poosebljenju zemlje.[17][18] Sumerci so verjeli, da je dež Anujevo seme,[29] ki oplodi Ki, da rodi vse rastline na zemlji.[29] V akadskem obdobju je Ki spodrinila boginja Antu, katere ime je verjetno ženska oblika imena Anu.[17][18] Akadci so verjeli, da je dež mleko iz oblakov[29] in teče iz Antujinih prsi.[29]
Anu je običajno opisan kot "oče bogov",[17] ki je imel med bogovi veliko svojih potomcev.[17] Napisi izLagaša do poznega 3. tisočletja pr. n. št. imajo Anuja za očeta Gatumduga, Babe inNinurte.[17] V kasnejših besedilih se kot Anujevi sinovi omenjajoAdad,Enki,Enlil, Gira, Nana-Suen,Nergal in Šara, kot hčerke paInana-Ištar,Nanaja, Nidaba, Ninisina, Ninkarak, Ninmug, Ninibru, Ninsumun, Nungal in Nusku[17] Njegova stvaritev so bili tudidemoni Lamaštu, Asag in Sebetu.[17] V hetitski mitologiji je bilAnu sinAlaluja.[30][31]
Glavni vir podatkov o sumerskem mitu o ustvatitvi sveta je v predgovoru epske pesnitveGilgameš, Enkidu in podzemni svet,[32][33] v katerem je kratek opis poteka ustvarjanja. Sprva je bilo samo prvobitno morje Nammu[34] Nammu je zatem rodil Ana (sumerska različica imena Anu) – nebo in Ki – zemljo.[34] An in Ki sta se združila in Ki je rodila Enlila – boga vetra.[34] Enlil je nato ločil Ana in Ki in vzel v svojo domeno zemljo, An pa nebo.[35]
Pri Sumercih je bil izraz An enakovreden izrazu "nebesa", zato pogosto ni jasno, za kateri pomen izraza gre.[36][37] V sumerskem mitu o ustvarjenju sveta so plosko zemljo pokrivale tri kupole.[17][38] Vsaka nebeška kupola je bila iz drugačnih draguljev.[38] Najvišja in najbolj znanja je bila iz rdečkastih draguljev.[17] Izven nje je bila prvobitna voda, znana kot Nammu.[34] Njen spremljevalec (sukkal) je bil bogIlabrat.[17]
Izvirna sumerska Inanina in Ebihova glinasta tablica; Institut za orientalistiko Univerze v Čikagu
Inana in Ebih,[39] sicer znana kot boginja strahovitih božanskih moči, je 184 vrstična pesnitev, ki jo je v sumerščini napisala akadska pesnicaEnheduana.[40] Pesnitev opisuje soočenje Anove vnukinje Inane z goro Ebih v gorovjuZagros.[40] An se na kratko pojavi v prizoru, ko ga Inana prosi, naj ji dovoli uničiti goro Ebih.[40] An jo svari, naj gore ne napade,[40] ona pa se na to ne ozira in jo poskuša uničiti.[40]
PesnitevInana prevzame zapovedovanje v nebesih je izjemno razdrobljena, vendar pomembna, in govori o Inanini zmagi nad Eaninim templjem vUruku.[7] Začne se z Inaninim razgovorom z bratomUtujem, v katerem se Inana pritožuje, da Eanin tempelj v Uruku ni v njeni domeni in ga odločno zahteva zase.[7] Besedilo je v nadaljevanju postane zelo razdrobljeno,[7] zgleda pa, da Inana išče pot do templja čez težko prehodno močvirje, pri čemer ji ribič pomaga najti najboljšo pot.[7] Inana na koncu sreča Ana, ki je šokiran zaradi njene predrznosti, a ji kljub temu prizna, da ji je uspelo in da je tempelj zdaj njen.[7] Besedilo se konča s hvalnico, ki opeva Inanino veličino.[7] Mit bi lahko predstavljal konec oblasti Anovih svečenikov v Uruku in prenos moči na Inanine svečenice.[7]
Starodavni mezopotamski relief izterakote z Gilgamešem, ki ubija nebeškega bika; bika je Anu dal svoji hčerki Ištar (IV. tablica Epa o Gilgamešu), ko je Gilgameš prezirljivo zavrnil njeno dvorjenje[41]
V enem od prizorov v akadskemEpu o Gilgamešu, napisanem v poznem 2. tisočletju pr. n. št., Anujeva hčerkaIštar, vzhodnosemitski ekvivalent Inane, poskuša zapeljati junakaGilgameša.[42] Ko Gilgameš njen poskus zavrne, odide jezna Ištar v nebesa in pove Anuju, da jo je Gilgameš osramotil.[42] Anu jo vpraša, zakaj se mu pritožuje, namesto da bi se spopadla z njim.[42] Ištar nato zaheva, da ji Anu da nebeškega bika in priseže, da bo vlomila vrata v podzemni svet in izpustila smrt, da bo požrla življenje, če ji ga ne da.[42] Anu ji da nebeškega bika in Ištar ga pošlje v napad na Gilgameša in njegovega prijatelja Enkiduja.[43]
VMitu o Adapi, prvič dokazanem v kasitskem obdobju, Anu opazi, da južni veter že sedem dni ne piha proti kopnemu[44] in vpraša svojegasukkala (svetovalca) Ilabrata, zakaj je temu tako.[44] Ilabrat mu odgovori, da zaradi Adape, svečenika boga Ea (vzhodnosemitski ekvivalent Enkija) vEriduju, ki je južni veter ustavil.[44] Anu od Adape zahteva, da pride predenj na zagovor, Adapo pa Ea tik pred odhodom posvari, naj ne je ponujenih jedi in ne pije vode, ker je oboje zastrupljeno.[45] Adapa po prihodu pred Anuja pojasni, da je južni veter ustavil zato, ker je med ribarjenjem za Ea južni veter povzročil vihar in potopil njegovo barko.[46] Anujev vratar Dumuzi in Ningišzida sta spregovorila v Adapovo korist.[46] Zagovora sta pomirila Anujev srd, da je ukazal, naj odnesejo zastrupljene jedi in vodo in namesto z njimi Adapu za nagrado postrežejo z jedjo nesmrtnosti.[46] Adapa se je držal Enovega nasveta in jed zavrnil.[46]
Zgodba o Adapi je bila priljubljena med pisarji, ki so ga šteli za ustanovitelja njihove obrti.[47] Po celi Mezopotamiji so zato razširili veliko prepisov in različic mita in s tem popolnoma spremenili tok mezopotamske zgodovine.[48] Zgodbo o Adapovem nastopu pred Anujem je mogoče primerjati s kasnejšojudovsko zgodbo oAdamu in Evi vPrvi Mojzesovi knjigi.[49] Na enak način kot je Anu prisilil Adapo na vrnitev na zemljo, ker ni sprejel jedi nesmrtnosti, jeJahve v svetopisemski zgodbi izgnal Adama iz raja, da ne bi jedel sadja z drevesa življenja.[50] Podobno, kot se na Adapo gleda kot na pralik vseh svečenikov,[50] se na Adama gleda kot na pralik človeštva.[50]
V epski pesnitviErra in Išum, napisani v akadščini v 8. stoletju pr. n. št., Anu da bogu uničenja Errisenettu, ki je opisan kot poosebljenje orožja.[17] Anu mu da tudi navodila, kako z njim uničiti čleveštvo, če bo postalo preštevilčno in zato preglasno (Tablica I, 38ff).[17]
V hetitiski mitologiji Anu strmoglavi svojega očetaAlaluja[30][31] in se proglasi za vladarja vesolja. Njega samega kasneje strmoglavi njegov sinKumarbi.[30][31] Anu poskuša pobegniti, Kumarbi pa mu odgrizne spolovilo in ga požre.[30][51] Anuja in njegove zaveznike, stare bogove, ki so jih Hetiti istovetili z Anunaki,[52] prežene v podzemni svet. Kumarbi je bil zaradi zaužitja Anujevega spolovila prepojen z Anujevim sinomTešubom in štirimi drugimi potomci.[30][51] Ko je Tešub odrasel, je strmoglavil svojega očeta Kumarbija in se maščeval za strmoglavljenje in pohabljenje svojega drugega očeta.[30]
Niz božanskih prevratov, opisanih v mitu o hetitskem ustvarjanju sveta, je kasneje postal osnova za grško zgodbo o ustvarjanju, opisano v dolgiHeziodovi pesnitviTeogonija iz 7. stoletja pr. n. št.[51][53] V tej pesnitvi je prvobitnega boga nebaUrana strmoglavil in kastriral njegov sinKronos na zelo podoben način kot v hetitski zgodbi o Anuju in Kumarbiju.[51][53][54] Kronosu se maščuje in ga strmoglavi sinZevs.[51][53]
V enem od orfičnih mitov je Kronos odgriznil spolovilo Uranu na povsem enak način, kot je to naredil Kumarbi Anuju v hetitskem mitu.[51]
Robert Mondi trdi, da Uran za Grke nikoli ni imel tako velikega mitološkega pomena, kot ga je imel Anu za Mezopotamce.[55] Urana ima za"bledo Anujevo senco[56] brez ključnega vpliva v grški mitologiji".[56]
Po mnenju Walterja Burkerta, eksperta za grško verovanje, obstajajo tudi neposredne vzporednice med Anujem in grškim bogom Zevsom,[57] zlasti v prizoru na Tablici VIEpa o Gilgamešu, v katerem Ištar pride pred Anuja in se pritožuje svoji materi Antu, da jo je Gilgameš zavrnil. Prizor je primerljiv tudi s prizorom iz V. knigeIliade,[58] v kateremAfrodito, grško različico Ištar, rani grški junak Diomed med poskusom reševanja njenega sinaEneja.[59] Afrodita pobegne naOlimp, kjer joka pred svojo materjoDiono, pri čemer se ji sestraAtena posmehuje, oče Zevs pa jo nežno graja.[59]
Najbolj neposreden ekvivalent Anuja vkanaanskem panteonu je Šamem, poosebljenje neba,[56] vendar se Šamem skoraj nikoli ne pojavlja v mitih[56] in ni jasno ali so ga Kanaanci kdajkoli sploh obravnavali kot prejšnjega vladarja vseh bogov.[56] Namesto tega se zdi, da so Kanaanci Anujeve atribute pripisovaliElu, tedanjemu vladarju bogov.[56] V kasnejših časih so Kanaanci Ela izenačili s Kronosom in ne z Uranom, Elovega sinaBaala pa z Zevsom.[56] Pripoved iz kanaanske mitologije opisuje boginjo-bojevnicoAnat, ki je užaljena prišla pred Ela, na povsem enako način kot Ištar pred Anuja v Epu o Gilgamešu.[56]
El je označen kot malk olam (večni kralj) in je, podobno kot Anu, dosledno prikazan kot star, pravičen, sočuten in patriarhalen.[56] Na enak način, kot se je gledalo na Anujevo Tablico usod, se v kanaanskih besedilih omenjajo uredbe, ki jih je objavil in ji lahko spremeni samo El.[56] V pozni antiki so pisci, kot je bil Filon iz Biblosa, poskušali prenesti dinastični okvir nasledstva hetitskih in heziodskih zgodb v kanaansko mitologijo.[60] Ta prizadevanja so bila nenaravna in v nasprotju s tistim, kar je večina Kanaancev resnično verjela.[60] Zdi se, da je večina Kanaancev menila, da sta El in Baal vladala sočasno:[61]
"El je kralj, Baal postane kralj. Oba sta kralja drugih bogov, toda Elovo kraljevanje je brezčasno in nespremenljivo. Baal mora pridobiti svoje kraljestvo, ga potrditi z gradnjo svojega templja in braniti pred nasprotniki; če ga izgubi, mora biti znova ustoličen. Elovo kraljestvo je statično, Baalovo pa dinamično."[56]
↑David N. Talbott (1980).The Saturn Myth. Garden City, New York, USA: Knopf Doubleday & Company, Inc. str. 419.ISBN0-385-11376-5. Pridobljeno 3. januarja 2013.
Vv.Aa. (1951),University of California Publications in Semitic Philology, zv. 11–12, University of California Press,OCLC977787419
Bertman,Stephen. Handbook to Life in Ancient Mesopotamia,Facts On File,2003,ISBN0-8160-4346-9.
Black, Jeremy; Green, Anthony (1992),Gods, Demons and Symbols of Ancient Mesopotamia: An Illustrated Dictionary, The British Museum Press,ISBN0-7141-1705-6
Burkert, Walter (2005), »Chapter Twenty: Near Eastern Connections«, v Foley, John Miles (ur.),A Companion to Ancient Epic, New York City, New York and London, England: Blackwell Publishing,ISBN978-1-4051-0524-8
Coleman, J. A.; Davidson, George (2015),The Dictionary of Mythology: An A-Z of Themes, Legends, and Heroes, London, England: Arcturus Publishing Limited,ISBN978-1-78404-478-7
Harris, Rivkah (Februar 1991), »Inanna-Ishtar as Paradox and a Coincidence of Opposites«,History of Religions,30 (3): 261–278,doi:10.1086/463228,JSTOR1062957
Horry, Ruth (2016),»Enki/Ea (god)«,Ancient Mesopotamian Gods and Goddesses, Open Richly Annotated Cuneiform Corpus, UK Higher Education Academy, arhivirano izprvotnega spletišča dne 18. oktobra 2020, pridobljeno 26. avgusta 2020
Karahashi, Fumi (april 2004), »Fighting the Mountain: Some Observations on the Sumerian Myths of Inanna and Ninurta«,Journal of Near Eastern Studies,63 (2): 111–118,doi:10.1086/422302,JSTOR422302{{citation}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
Katz, D. (2003),The Image of the Underworld in Sumerian Sources, Bethesda, Maryland: CDL Press,ISBN978-1-883053-77-2
Mondi, Robert (1990), »Greek and Near Eastern Mythology: Greek Mythic Thought in the Light of the Near East«, v Edmunds, Lowell (ur.),Approaches to Greek Myth, Baltimore, Maryland: The Johns Hopkins University Press,ISBN0-8018-3864-9
Puhvel, Jaan (1987),Comparative Mythology, Baltimore, Maryland: Johns Hopkins University Press,ISBN0-8018-3938-6
Rogers, John H. (1998), »Origins of the Ancient Astronomical Constellations: I: The Mesopotamian Traditions«,Journal of the British Astronomical Association, London, England: The British Astronomical Association,108 (1): 9–28,Bibcode:1998JBAA..108....9R
Stone, Adam (2016),»Enlil/Ellil (god)«,Ancient Mesopotamian Gods and Goddesses, Open Richly Annotated Cuneiform Corpus, UK Higher Education Academy[mrtva povezava]
_-_EnKi_(Sumerian).jpg)
