Amon (tudiAmun,Amen in redkoImenand), kar pomeninevidni, je bilo vstaroegipčanski mitologiji ime božanstva, ki se je iz boga zraka razvilo v eno najpomembnejših božanstev − stvarnika duše (ba). V različnih obdobjih je bil čaščen tudi kot bog plodnostiAmun - Min in sončni bogAmon - Ra.
Amonovo ime se v egipčanskih zapisih prvič pojavi kotỉmn, kar pomeninevidni. Glede na to, da v egipčanskihhieroglifih niso zapisovali samostalnikov, so egiptologi posredno ugotovili, da se je ime izgovarjalo kot*jamānu (brano, IPA: /jamaːnu/). Ime je preživelo tudi vkoptskem jeziku.
Na začetku je bil samo ocean Nun. Po mitu iz Hermopolisa je imel Nun ženo Naunet. Iz Nuna je zrasel hrib in na njem je bil ustvarjen Amon ("nevidni", po mitu je Amon obstajal že pred hribom in je imel ženo Amaunet). Amon je na hribu izpljunilŠu inTefnut, dvojčka. Postala sta starša neba (Nut) in Zemlje (Geb). V Hermopolisu so Nun, Naunet, Amon in Amaunet slavili kot »očeta in materi, ki so bili že pred pravimi bogovi«. Amon je postalkralj bogov, predvsem v Novem kraljestvu. Na koncu je Amon postal »neprepoznaven«. Amon je bil najbolj čaščen vKarnaku inLuksorju. Vsi faraoni so hoteli pokazati svojo pobožnost in so gradili dvorane sstebri inkapiteli v oblikipapirusa. V templju so častili Amona (zaščitnik templja), Mut (Amonova žena, ki je premagala prejšnjo Amonovo ženo) in Honsa (boga Lune, sina Amona in Mut). Pot s sfingami z glavami ovna se vidi še danes, z njimi je potoval Amon med procesijami do Luksorja, ograjena je bila s palmami, do Minovega templja, kjer naj bi postal Min. Amonovi svečeniki so bili lastniki bogatih zakladnic, ker so faraoni darovali denar bogu Amonu, svečeniki pa so si ga prilastili. Amonov tempelj je bil zaprt v dobiAmarne, ko je vladalAmenofis IV., a jeNefretete (faraonova žena) po njegovi smrti ponovno uvedla Amonov kult in vrnili so se do takrat nezaposleni svečeniki. Danes je tempelj brez strehe, stojijo pa mnogi stebri inobeliski.
Amon in Amaunet sta navedena v starih egiptovskih piramidnih besedilih.[1] Amon in Amaunet sta oblikovala četrtino starodavne ogdoade (skupina osmih bogov) iz Hermopolisa, kar je prvobitna zasnova ali element zraka ali nevidnosti (ustreza Šuju veneadi), zato je bil Amon kasneje bog vetra. Menili so, da se je Amon sam ustvaril, nato pa še okolico.
Amon je bil zaščitnikTeb po koncu prvega vmesnega obdobja v obdobju 11. dinastije. Njegova žena je bilaMut. V Tebah so Amon kot oče, Mut kot mati in bog Lune Honsu oblikovali božansko družino ali »tebansko triado«.
Amon je bil vstaroegipčanski mitologiji sprva božanstvozraka, ki je eden od štirih elementov, ki so ustvarilisvet (praocean, večnost in tema so preostali trije). Njegovo ime, ki pomeninevidni, izraža eno od osnovnih lastnostizraka invetra. Kot vse preostale članeogdoade izHeliopolisa, kjer je bil kult najmočnejši, so njegovomoško stran upodabljali kotžabo oziroma bitje z žabjo glavo. Nevidnost je bila simbolično predstavljena z modro barvo, ki je barvaneba.
Kult ogdoade temelji na dualistični zasnovi čaščenja, zato je imelAmon tudi svojožensko stran, imenovanoAmunet, ki je ženska oblika besedeAmon. Kot vse preostale ženske predstavnice ogdoade iz Heliopolisa je bila tudi Amunet upodobljena kotkača.
Ayad, Mariam F. (2009).God's Wife, God's Servant: The God's Wife of Amun (ca.740–525 BC). Routledge.ISBN978-0415411707.
Cruz-Uribe, Eugene (1994). »The Khonsu Cosmogony«.Journal of the American Research Center in Egypt.31.JSTOR40000676.
Guermeur, Ivan (2005).Les cultes d’Amon hors de Thèbes: Recherches de géographie religieuse (v francoščini). Brepols.ISBN90-71201-10-4.
Klotz, David (2012).Caesar in the City of Amun: Egyptian Temple Construction and Theology in Roman Thebes. Association Égyptologique Reine Élisabeth.ISBN978-2-503-54515-8.
Kuhlmann, Klaus P. (1988).Das Ammoneion. Archäologie, Geschichte und Kultpraxis des Orakels von Siwa (v nemščini). Verlag Phillip von Zabern in Wissenschaftliche Buchgesellschaft.ISBN978-3805308199.
Otto, Eberhard (1968).Egyptian art and the cults of Osiris and Amon. Thames & Hudson.
Roucheleau, Caroline Michelle (2008).Amun temples in Nubia: a typological study of New Kingdom, Napatan and Meroitic temples. Archaeopress.ISBN9781407303376.
Thiers, Christophe, ur. (2009).Documents de théologies thébaines tardives. Université Paul-Valéry.
Zandee, Jan (1948).De Hymnen aan Amon van papyrus Leiden I. 350 (v nizozemščini). E.J. Brill.
Zandee, Jan (1992).Der Amunhymnus des Papyrus Leiden I 344,Verso (v nemščini). Rijksmuseum van Oudheden.ISBN90-71201-10-4.
