Pokrajinsko Alzacijo običajno opisujejo kot območje medVogezi inRenom. Politične meje, ki določajo Alzacijo, so se v vsej zgodovini večkrat menjale. Zgodovinski pomen imajo predvsem vojvodstvo Alzacija (7. in 8. stoletje), dve deželni grofiji v Alzaciji (12.–17. stoletje) v Svetem rimskem cesarstvu nemške narodnosti in prva francoska pokrajina Alzacija (17.–18 stoletje). Sedanje meje departmajevBas-Rhin (Spodnji Ren) inHaut-Rhin (Zgornji Ren) temeljijo na mejah iz obdobjafrancoske revolucije infrankfurtskega miru 1871 (Belfort je bil ločen od Alzacije).
Od 17. stoletja dalje je Alzacija večkrat spremenila politično pripadnost, podajali sta si jo Francija in Nemčija oziroma njuni predhodniki.
Z 8280 km² je Alzacija najmanjša regija po površini na francoskem ozemlju in je 1. januarja 2013 imela 1.868.183, 2017 pa 1.889.589 prebivalcev.
ImeAlzacija lahko zasledimo v starem visokonemškem jeziku kotAli-saz aliElisaz, kar pomeni 'tuje območje'.[4] Druga razlaga je germanska besedaEll-Sass, ki pomeni 'sedeti ob Illu', reki v Alzaciji.[5]
Danes Alzacija meri od severa do juga 190 kilometrov, od vzhoda do zahoda pa le 50 kilometrov. Na vzhodu meji na Ren, na zahodu teče meja čez glavni greben Vogezov. Na severu sta Bienwald in Pfälzerwald pomembni obmejni območji, na jugu je severni robŠvicarske Jure in na jugozahod so Burgundska vrata (Trouée de Belfort), prvič po letu 1871 bližjerazvodju medRono in Renom.
V Alzaciji so zaradi naravnih danosti te glavne prostorske enote:
pretežni del, ki ga zaseda alzaška planota (Plaine d'Alsace), sestavljajo južni del Breisgaua in Ortenaua na nemški strani ter Petit in Grand Ried na alzaški strani Zgornjega renskega grabna. Skozenj teče reka Ill. V dolini prevladujejo žita. Na jugu je veliko gozdno območje Hagenaue, na jugu pa Harthwald. Poleg prostranih ravnin je veliko valovitih hribovitih območij (na primer Kochersberg severozahodno od Strasbourga, zahodno Sundgau in vzhodno Burgundska vrata na območju med gozdom Hagenau in Bienwald);
na zahodu pokrajino obvladujejoVogezi, ki so prerezani s širšimi dolinami pritokov reke Ill. Tukaj so visoki pašniki (Hautes Chaumes), ki se izmenjavajo z gozdovi.Grand Ballon je s 1424 m najvišji vrh v Alzaciji in Vogezih. V Franciji površine v severnih Vogezih (Vosges du Nord) sestavljajo naravno prostorsko enoto s Pfalškim gozdom;
med planoto in Vogezi je ozko območje vznožja hribov. Za tavogeški Piemont so značilni vinogradi;
na skrajnem jugu Alzacije je tudi del Švicarske Jure (Ferrettska Jura).
Današnja Alzacija je bila prvič naseljena pred približno 700.000 leti, vsaj pred približno 50.000 leti pa shomo sapiensom.Neolitska revolucija je bila v 6. tisočletju pr. n. št. Prva odkritja, ki kažejo na višje sloje, so bila datirana približno v leto 2000. Približno 550 let je trajalo obdobjeKeltov, v Alzaciji so od okoli 600 do leta 58/52 pr. n. št. domnevno prevladovala majhna ozemlja.
Ko jeGalijo 58–52 pr. n. št. osvojilCezar, so prišliRimljani tudi na ozemlje današnje Alzacije in ostali do konca zahodnega rimskega cesarstva sredi 5. stoletja. V teh 500 letih je bil Ren vsaj do 3. stoletja prva in vedno znova meja Rimskega cesarstva. Od 1. stoletja dalje je bilo tugalsko-rimsko prebivalstvo, prav tako pa so se asimilirale prve germanske skupine ter tudi približno 350 stalno naseljenihAlemanov. Slednji so se razvili le v današnjem Sundgauu, nekakšni predhodnici državne (in predfrankovske) avtonomije.
Sprva so bili osredotočeni na zasedenih ozemljih pod vojaško upravo. Leta 89 ali 90 je bila ustanovljena provincaGermania superior (Gornja Germanija), ki je obsegala tudi današnjo Alzacijo. Kot delDioklecijanove cesarske reforme je bila južna Alzacija leta 297 provincaMaxima Sequanorum, dodeljena severni provinciGermania prima (Germania I.). Pripadajoča meja province je v glavnem ustrezala poznejšim in sedanjim mejam med Sundgauom, Zgornjim Renom na eni strani in Nordgauom, Spodnjim Renom na drugi strani.[7]
Po umiku rimskih vojakov iz Alzacije do leta 476 je bila verjetno skupaj z Alemanijo podostrogotskim (vzhodnogotskim)protektoratom. Približno dve desetletji pozneje, okoli 496, sta bili Alzacija in Alemanija delfrankovskega cesarstva. Alzacija je do 7. stoletja pripadala vojvodini Alemaniji, do sredine 8. stoletja pa alzaški vojvodini.
V frankovskem obdobju, natančneje od približno leta 500 dalje, se je priselilo veliko germanskih ljudstev, ki so postopoma prevladali nad galsko-rimskim prebivalstvom. V tem času je nastalo ime "Alzacija". Strasbourg, od leta 614škofija, je bil polegBasla inSpeyerja najpomembnejše mesto v regiji.
Alzaciji je bila med letoma 842 in 925 štirikrat spremenjena regionalna politična vloga: 842 je pripadla srednjefrankovskemu, 870vzhodnofrankovskemu, 913 zahodnofrankovskemu in končno 925 spet vzhodnofrankovskemu kraljestvu. To je že bil zametek konfederacijeSvetega rimskega cesarstva, v katerem je bila večina razvijajočih se alzaških regij in manjših držav, ki so ostale vse do 17. stoletja. Strasbourg je postal drugo največje mesto v vzhodnem cesarstvu (za Kölnom).
V vzhodnofrankovski državi (925) je Alzacija igrala najprej posebno politično vlogo, vendar je najpozneje v letih 988 do 1254 postala delŠvabske vojvodine. Dve okrožji, Nordgau in Sundgau, sta bili ustanovljeni kot upravni enoti med koncem 8. in sredino 10. stoletja. Poleg tega je Alzaciji pripadlo do takrat ločenoJursko pogorje (na jug do rekeAare).
Še posebej ob koncu obdobjaStaufovcev leta 1254 in ob lažnem reševanju njihove Švabske vojvodine, a tudi zaradi počasnega propadanja osrednje oblasti v kraljestvu, je bilo veliko različnih političnih vladarjev. Hitro so postali dejanski nosilci glavnih političnih pristojnosti vlade. Delovali so pod okriljem cesarstva, od 17. stoletja pod francoskim kraljestvom in so bili vladarjem zavezani na zelo različnih stopnjah. Regionalne politične ustanove so bilideželni stanovi incesarska okrožja, v francoskem obdobjuintendance,gouverneur inconseil souverain.
Alzacija je imela večja pooblastila podHabsburžani (samo do 1648), grofiHanau-Lichtenberg,Württemberg inRappoltstein, mestom Strasbourg in mestom lige Decapole, posvetni vladarji škofij v Strasbourgu in Baslu ter v opatiji Murbach pa so računali na posesti spodnjealzaških vitezov. Cesarsko mestoMulhouse se je pridružilo leta 1515, ko je zapustilo prejšnjoStaro švicarsko konfederacijo in tako ostalo eno redkih območij brez francoskih suverenih pravic (do leta 1798).
Med letoma 1633 in 1681 je francosko kraljestvo postopoma deloma s pogodbami (de iure), deloma s priključitvijo (de facto) prevzelo večino alzaških regij pod deželno oblast, vendar običajno brez pravic suverene države. Habsburžani so nasprotno prišli leta 1648 zvestfalskim mirom z vsemi alzaškimi pravicami in premoženjem. Aneksijo (Strasbourg nazadnje 1681) je vodila Francija v okviru tako imenovanihreunij. Na podlagi pogodb iz Rijswijka leta 1697 in Rastatta leta 1714 je francoska kraljevina tudi pravno prevzela politično oblast v anektiranih ozemljih.
Novo pridobljenih območij niso preselili v francosko carinsko območje. Francoska carinska meja je še naprej ostala nad Vogezi. Mnoga posestva, ki so bila pod francosko nadvlado, so lahko še naprej bolj ali manj delovala avtonomno in samostojno upravljala.
Kombinacija enotne vlade in tradicionalnih običajev ter gospodarskega prostora so bili pomembni dejavniki kulturnega in gospodarskega razcveta, ki ga je Alzacija doživela med letoma 1648 in 1789. Francoščina se je razširila po vsej Evropi in še posebej v Alzaciji kot upraven, trgovski in diplomatski jezik med mestno in podeželsko elito. Nasprotno je alemanščina (in romanščina) kot narečje ostala v Alzaciji, ohranil se je tudi nemški jezik; na univerzi v Strasbourgu na primer še vedno poučujejo v nemščini.
Na začetkufrancoske revolucije je leto 1789 pomenilo združevanje in centralizacijo Francije, ukinjene so bile tradicionalne pravice alzaških gospostev in ustanovljena dva departmajaZgornji Ren inSpodnji Ren. Od priključitve mesta Mulhouse k Francoski republiki leta 1798 je bila celotna sedanja Alzacija francoska regija. Druga pariška pogodba iz leta 1815 je dala danes veljavne francoske zunanje meje (Landau in druga manjša območja v severni Alzaciji sta prišla pod Bavarsko). Kot pri drugih nefrancosko govorečih regijah Francije ali drugih manjšinskih območjih drugih evropskih držav je jezik manjšine, zlasti v šolah, vedno dopolnjen z jezikom večine ali z njim izpodrinjen.
Hermann Wislicenus (1825–1899), desno: Alzacija s strasbourško stolnico in Lorena s stolnico Metzer, poklon cesarja Viljema I. (cesarska dvorana v kraljevski palači v Goslarju, osrednja slika Oživitev nemškega cesarstva leta 1871 iz leta 1882)Albert Bettannier (1851–1932),Priključitev Alzacije, 1911, muzej v Metzu, muzej nemško-francoske vojne 1870/71 in obdobje priključitve v Gravelotteu
Francija je začelafrancosko-prusko vojno (1870–71), a so jo premagalePrusija in druge nemške države. Po končani vojni se je Nemčija združila.Otto von Bismarck je leta 1871 Alzacijo in severno Loreno priključil novemu nemškemu cesarstvu;[8][9]v primerjavi z drugimi državami članic nemške zveze, ki so imele svoje vlade, je bilo novo cesarsko ozemlje Alzacije in Lorene podrejeno cesarju in neposredno Berlinu. Med 100.000 in 130.000 Alzačanov (skupaj je bilo okoli milijon in pol prebivalcev) se je odločilo, da ostanejo francoski državljani in zapustijo območje Alzacije in Lorene. Preselili so se v francoskoAlžirijo kotpieds-noirs (izraz, ki se nanaša na krščansko in judovsko ljudstvo, katerih družine so se selile z vseh delov Sredozemlja v francosko Alžirijo, francoski protektorat v Maroku ali francoski protektorat v Tuniziji, kjer so mnogi živeli že več generacij, in bili izgnani ob koncu francoske oblasti v severni Afriki med letoma 1956 in 1962). Šele leta 1911 je bila Alzaciji in Loreni dodeljena neka stopnja avtonomije, ki se je kazala tudi v zastavi in himni (Elsässisches Fahnenlied). Leta 1913 pa je incident vSavernu pokazal meje nove strpnosti alzaške identitete.
Da bi se izognili boju med brati na kopnem, je med prvo svetovno vojno veliko Alzačanov služilo vojsko pri nemški cesarski mornarici (Kaiserliche Marine) in sodelovalo pri mornariškem uporu, kar je povzročilo odstop cesarja novembra 1918, tako da sta Alzacija in Lorena ostali brez vodje države. Mornarji so se vrnili domov in poskušali ustanoviti republiko. Medtem je bil Jacques Peirotes, poslanec v deželnem svetu Alzacije - Lorene izvoljen za župana Strasbourga, razglašena sta bila poraz nemškega cesarstva in prihod Francoske republike, samooklicana vlada Alzacije in Lorene pa je razglasila neodvisnost kot "republika Alzacija in Lorena". Francoske enote so prodrle v Alzacijo manj kot dva tedna pozneje, zatrle stavke delavcev in odstranile novoustanovljene Sovjete in revolucionarje z oblasti. Ob prihodu francoskih vojakov si je veliko Alzačanov in lokalnih prusko/nemških uradnikov prizadevali za ponovno vzpostavitev reda.[10] Čeprav je ameriški predsednikWoodrow Wilson vztrajal, da je regija pravno samostojna, saj je bila po ustavi zavezana cesarju in ne nemški državi, Francija ni dopuščala plebiscita, ki ga je podpiraloDruštvo narodov za nekatera vzhodnonemška ozemlja v tem času, ker so si Alzačani po mnenju francoske javnosti osvobodili nemške oblasti. Zversajsko mirovno pogodbo je regija pripadla Franciji.
Uporaba nemščine je bila prepovedana, zahtevana je bila uvedba francoščine. [14] Da ne bi nasprotovali Alzačanom, za regijo nekatere zakonske spremembe, ki so bile uvedene v preostalem delu Francije med letoma 1871 in 1919, kot je francoski zakon o ločitvi cerkve in države leta 1905, niso bile obvezne.
Pripojitev rajhu med drugo svetovno vojno 1940–1945
Pobitki za Francijo leta 1940 je nemškaWehrmacht (obrambne sile) najprej zasedla Alzacijo, verjetno s pomočjo bogate nemške civilne uprave in ustanovila novo okrožje Baden - Alzacija (Gau Baden-Alsace). Z aneksijo (dejansko) je rajh prevzel oblast v državi; uradni odstop ozemlja s pogodbo (pravno) s Francijo je imel učinek na druge vojne dogodke. Robert Wagner je postalgauleiter (pokrajinski vodja nacistične stranke) v Badnu in vodja civilne uprave v Alzaciji. Ne glede na materni jezik je sledila prisilna germanizacija, v kateri je bilo 45.000 ljudi izgnanih iz Alzacije. Približno 130.000 Alzačanov in Lorencev je bilo med letoma 1942 in 1944 vpoklicanih proti njihovi volji v nemške obrambne sile in oboroženo SS (s številnimi prostovoljci). Približno 42.500 je bilo ubitih. Večina vojakov je bila na vzhodni fronti. V ofenzivi novembra 1944 so zavezniki sodelovali z novoustanovljeno francosko 1. armado v več delih Alzacije in postala je del Francije. Nekateri deli severne Alzacije so bile osvobojeni šele marca 1945 v operacijiUndertone pod francoskim nadzorom.
V Vogezih blizu alzaške vasi Natzwiller (nemško Natzweiler), v kraju Schirmeck, približno 50 km jugozahodno od Strasbourga, je bilo nacističnokoncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Natzweiler-Struthof je bilo edino nacistično taborišče na ozemlju današnje Francije. V tem taborišču je bil interniran tudiBoris Pahor. Na podlagi te izkušnje je napisalromanNekropola.
Leta 1949 jeSvet Evrope ustanovil svoj sedež vStrasbourgu; ustanovil je "evropsko tradicijo" v Alzaciji. Leta 1972 se je Francija razdelila v 21 regij. Dva departmaja sta nastala ob Renu (Spodnji in Zgornji Ren) in bila do leta 2015, ko je nastala regija "Alzacija" (Région Alsace). Evropski parlament je prvič zasedal v sejni sobi (polkrožni dvorani) Sveta Evrope, leta 1999 pa se je preselil v lastno stavbo. Tesne gospodarske vezi s sosednjimi regijami imajo predvsem z regijo Basel.
V 1980-ih so vložili zahtevo pri nemški vladi za finančno odškodnino zaradi zaplenjenega premoženja v Alzaciji med drugo svetovno vojno, v povprečju nekaj več kot 3000 DEM za upravičenca.
Po vojni je uradna politika alzaški jezik in kulturo zapostavljala, tako da je velik del prebivalstva prevzel francoščino kot prvi jezik. Strukturne spremembe v kmetijstvu, urbanizacija in priseljevanje iz drugih delov Francije, Italije, Portugalske, Turčije in Magreba so prav tako spremenili sestavo prebivalstva.
Uradni in šolski jezik v Alzaciji je danes izključno francoščina. Avtohtona narečja alemanščine (alzaščina ali alzaška nemščina) ali visoko nemščino znajo le še starejši ljudje.
1. januarja 2016 je bila nekdanja regija Alzacija pripojena nekdanjima regijama Lorena in Champagne-Ardenne, nastala je nova regijaGrand Est, kar je povzročilo proteste med prebivalstvom.[11]
Alzaška regija je bila ustanovljena leta 1972, leta 2016 pa združena v skladu z upravno reformo z regijama Lorena in Champagne-Ardenne, kar je povzročilo proteste. Regija je razdeljena na dva departmaja:
Alzacija ima veliko občin, kot je običajno v Franciji v primerjavi z Nemčijo ali Švico in ni občutnih združevanj. Po velikosti in statusu se delijo na metropolitanske mestne (Métropole Communauté urbaine (CU)), združene (Communauté d'agglomération (CA)) ali skupne (Communauté de comunnes (CC)) skupnosti.
Evrska metropola Strasbourg (Eurométropole de Strasbourg) je bila ustanovljena leta 1966 kot mestna skupnost (Communautées urbaine), leta 2015 pa postala metropola (Metropole). Ima tudi čezmejne stike. Zdaj vključuje 33 občin s približno 512.000 prebivalci.
V Alzaciji sta dve združeni skupnosti (Communautées d'agglomération). Mulhouse Alsace vključuje 32 občin in ima 255.000 prebivalcev, Colmar ima 9 občin in 95.000 prebivalcev.7. aprila 2013 je bil referendum o oblikovanju alzaškega organa z združitvijo generalnega sveta Zgornjega in Spodnjega Rena v Regionalni svet Alzacije. Referendum je bil sicer pozitiven, vendar je bila udeležba prenizka, da bi bil pravno veljaven.
Z bruto domačim proizvodom (BDP) 28,470 evrov na prebivalca je bila Alzacija na drugem mestu (v svoji stari obliki v letu 2015) v Franciji. V primerjavi z BDP v EU, izražen v standardih kupne moči, je regija dosegla indeks 107,2 (EU-25: 100). (2003)[13]
hmeljarstvo inpivovarstvo; polovica francoskega piva je iz Alzacije, predvsem z območja Strasbourga, Schiltigheima in Obernaia; pivo kronenbourg varijo v Strasbourgu od leta 1664, ime piva je povezano s Kronenbourgom v Marlenheimu;
Alzaško gospodarstvo je močno mednarodno usmerjeno: približno 35% podjetij v Alzaciji so podjetja iz Nemčije, Švice, ZDA, Japonske in v Skandinavije.
Leta 2002 je bilo približno 38,5% alzaškega uvoza iz Nemčije. Do zdaj niso imeli velike brezposelnosti, a zaradi krize na trgu dela se je število brezposelnih močno povečalo. To je predvsem posledica gospodarskih težav industrijskih podjetij, ki zaposlujejo 26% Alzačanov. Zato alzaško gospodarstvo poskuša zamenjati opremo in odpira nova področja dela v storitvenem sektorju in pri raziskavah.
V rudarstvu, ki je v stoletjih pridobilo približno 560 milijonov tonkalijevega klorida, je leta 1950 delalo približno 13.000 ljudi. Danes je rudarstvo le v muzeju v Wittelsheimu.
Alzacija je med največjimi evropskimi regijami belegazelja (Brassica oleracea L.), ki ga predelujejo v kislo zelje.
Od srednjega veka gojijolan (Linum) in tkejoplatno, zlasti v okolici Colmarja. Značilno alzaško platno je karirasta tkaninakelsch.
Alzacija je bila že od vsega začetka gosto poseljena. Znana je po ogromno slikovitih vaseh, cerkev in gradov ter po različnih znamenitostih v njenih treh glavnih mestih kljub hudemu uničenju v petih stoletjih vojn med Francijo in Nemčijo.
Znana je tudi po svojih vinogradih (zlasti vzdolž 170 kilometrov dolge vinske ceste od Marlenheima do Thanna) in Vogezih z mogočnimi in zelenimi gozdovi in slikovitimi jezeri.
Grad Haut-KoenigsbourgGlavni vhod v bunker Schoenenbourg naMaginotovi liniji
manjša mesta in vasi: Molsheim, Rosheim,Riquewihr, Ribeauvillé, Kaysersberg, Wissembourg, Neuwiller-lès-Saverne, Marmoutier, Rouffach, Soultz-Haut-Rhin, Bergheim, Hunspach, Seebach, Turckheim, Eguisheim, Neuf-Brisach, Ferrette, Niedermorschwihr in vrtovi modre hiše v Uttenhoffnu[14]
cerkve (kot glavne znamenitosti v sicer manj pomembnih mestih): Thann, Andlau, Murbach, Ebersmunster, Niederhaslach, Sigolsheim, Lautenbach, Epfig, Altorf, Ottmarsheim, Domfessel, Niederhaslach, Marmoutier in utrjena cerkev v Hunawihru
drugi gradovi: Ortenbourg in Ramstein, Hohlandsbourg, Fleckenstein, Haut-Barr (Saverne), Saint-Ulrich (nad Ribeauvilléom), Lichtenberg, Wangenbourg, trije gradovi Eguisheim, Pflixbourg, Wasigenstein, Andlau, Grand Geroldseck, Wasenbourg
muzej avtomobilov v Mulhouseu
muzejski vlak v Mulhouseu
muzej EDF v Mulhouseu
Ungersheimov ekološki muzej (muzej na prostem) in "Bioscope" (rekreacijski park, zaprt od septembra 2012)
zgodovinski muzej v Haguenauu, največji muzej v Spodnjem Renu zunaj Strasbourga
Humanistična knjižnica v Sélestatu, ena najstarejših javnih knjižnic na svetu
božični sejmi v Kaysersbergu, Strasbourgu, Mulhouseu in Colmarju
Tomi Ungerer,Elsass. Das offene Herz Europas. Straßburg: Édition La Nuée Bleue, 2004.ISBN 2-7165-0618-3.
Ungerer, Tomi, Danièle Brison, and Tony Schneider.Die elsässische Küche. 60 Rezepte aus der Weinstube L'Arsenal. Straßburg: Édition DNA, 1994.ISBN 2-7165-0341-9.
Vogler, Bernard and Hermann Lersch.Das Elsass. Morstadt: Éditions Ouest-France, 2000.ISBN 3-88571-260-1.
.JPG)
.JPG)
