Njihovo znanje so prevzeliArabci, ki so ga nato razširili poEvropi. Evropejci so uporabljali alkimijo za iskanjekamna modrosti ineliksir življenja. V začetku 18. stoletja je alkimija postala zastarela, njeno mesto pa je prevzelakemija.
S praktičnega vidika je alkimija omogočila razvoj osnovanorganske kemije, še posebej postopkov, opreme ter analize in uporabe različnih snovi.
Prve dokumentacije alkimije segajo v časstarega Egipta. Vhelenističnem Egiptu je bila alkimija mešanica predelovanjakovin in idej, ki so izražalereligiozne infilozofske teorije vzhodnegaSredozemlja, pri čemer je imel veliki pomenhermetizem. Zaradi vpliva egipčanskega verovanja je verjetno nastala osnovna alkimistična predstava o »prasnovi«. Po tej teoriji naj bi bog ali neko drugo nadnaravno bitje izoblikovalo svet iz temne kaotične gmote, imenovanepramaterija (latinskoprima materia ali massa confusa), pri čemer ima snov metaforičen pomen: pomeni torej le možnost za njen obstoj. Pomemben vpliv na pojem »preobrazbe« je imelaEmpedoklejevateorija o sestavljenosti vsega iz štirih trajnih elementov, tj. zemlje,vode, zraka inognja.
V 12. in 13. stoletju je prevladovalo mnenje, da so vse kovine sestavljene izžvepla inživega srebra. V poznejši evropski alkimiji je tema kovinama bila dodana šesol. Po zatrjevanjuParacelzija naj bi te tri snovi vsebovale vse značilnosti trajnih štirih elementov in naj bi predstavljale tri bistva telesa, ki ga je ustvaril Bog. Sol naj bi tako predstavljala fizično telo, žveplo dušo (čustva, želje in naravne gone) ter živo srebro duha (višje miselne sposobnosti, božjo iskro).
Leta 1944 jeCarl Jung v svojem deluPsihologija in alkemija zapisal, da obstaja neposredna povezava alkemijskih simbolov spsihoanalitičnim procesom. Alkemijski proces je preobrazba nečiste duše (svinec) v popolno dušo (zlato), kar je pravzapravmetafora za proces individualizacije oz. oblikovanja osebnosti človeka.[2]
Alkimiste je v bistvu zanimal lasten duhovni napredek, pa tudikemija. Verjeli so, da se z različnimi tehnološkimi postopki (taljenje,kovanje, …) in drugimi tajnimi ter umetelnimi postopki lahko spremeni navadno kovino v zlato, hkrati pa se ob tem sam alkimist spreobrne v »zlato« stanje duhovne izpopolnjenosti. Vsaka kemična sprememba na materialu se tako odraža na alkimistovi osebnosti. V zvezi s tem je pomembno poudariti, da se je bilo alkimijo kot umetnost možno naučiti, vendar jo je bilo nemogoče poučevati: vajenec je moral sam odkriti skrivnosti, kljub pomoči učiteljev.
Osnovno načelo v alkimiji je bilo, da se lahko kovino ali kakšno drugo snov (tudi duha) povrne vpramaterijo, tako da se ji odstrani vse značilnosti. Šele potem se lahko zgradi novo snov (se jo obudi) oz. se ji dodaja želene lastnosti, dokler ne postanekamen modrosti. Vsa umetnost je bila povzeta v enem vodilnem stavku (načelu)razbij in sestavi (latinskosolve et coagula). Po enakem načelu se alkimijo lahko imenuje tudi »spagirična« umetnost (izgrške besede, ki pomeni trgati in spajati).
Vsak začetnik je moral najprej poiskati surovino, s katero je eksperimentiral, dokler ni dobil želenega izdelka. K surovinam niso spadale samo kovine, pač pa tudivino,kis,kreda,zelišča,vosek,arzen idr. Nato je bilo treba izbrati določen postopek; po nekaterih trditvah naj bi jih bilo 12 (glede na znamenjazodiaka), lahko pa samo 7 (glede na sedem dni po božjem stvarjenju in sedem klasičnih planetov vastrologiji) Prva faza je bil razkroj, imenovannigredo aličrno stanje, ko se je snov v posodi zmanjšala in je iz nje izpuhtela vrojena življenjska iskra, imenovanačrna vrana, črno sonce alikrokarjeva glava. Mrtva snov se je nato prerodila in zgostila – nastal jealbedo (bela tekočina), zadnji postopki pa so ustvarilirubedo (rdečo tekočino, napoj oz. eliksir), samkamen modrosti.
Alkimisti niso ločevali med živo ter neživo naravo in so imeli tudi kovino za nekaj živega. Vladalo je prepričanje, da se lahko z obvladovanjem skrivnosti kovin razume in obvlada tudi človeško naravo. Vse kovine naj bi bile sestavljene izživega srebra inžvepla, pri čemer je treba upoštevati, da so vsi pomembnejši alkimijski elementi bolj filozofske vrste: živo srebro, ki ga najdemo v naravi, je tako le približek idealnemu bistvu tega elementa, imenovanemmerkurij modrih.
Živo srebro so pojmovali tudi kotbožjo iskro, aktivni duhovni elementpramaterije v človeškem telesu, še večjo aktivnost pa so mu pripisovali zaradi premikanja. Ker površine, na katero pade, ne namoči, so ga pojmovali tudi kot neraziskano prasnov ali celo kotkamen modrosti. Zaradi združevanja različnih nasprotij so ga neredko pojmovali kot »moško-ženski«. V različnih obdobjih je imelo razna druga imena, kot sobožja voda, vsebežeči, posrebena voda, zmajevo seme (ali jajce), božanska zora, morska voda, mesečeva voda inmleko črne krave.
Močno prisotno je bilo verovanje, da kovine rastejo vZemlji podobno kakor otrok v materi. Žveplo naj bi se pri nastanku (oploditvi) obnašalo kotmoškaspolna celica (aktivno, ognjevito, moško načelo), živo srebro pa kotženska spolna celica (pasivno, vodeno, žensko načelo). Iz te teorije izvira pogostaerotična obarvanost alkimijskih besedil.
Najvišji cilj vseh alkimistov je bil t. i.kamen modrosti, ki naj bi že z dotikom spremenil vsako stvar v zlato, bil pa naj bi tudieliksir življenja, tj. vsestransko zdravilo in napoj nesmrtnosti. Alkimisti so o njem in postopkih izdelave pisali v zapletenem jeziku, zato da bi se zavarovali pred nevredneži, zlata željnih kraljev, vlad in raznih mogotcev ter cerkvijo, s katero niso bili v najboljših odnosih. Tako je bilo npr. v deluDvanajsti ključi iz 17. stoletja zapisano:[3]
/…/Vzemi divjega sivega Volka. Vrzi mu telo Kralja, in ko ga bo požrl, ga upepeli v velikem ognju. Tako boš osvobodil Kralja. Ponovi trikrat, da bo Lev premagal Volka, ki ne bo imel več žretja. Tako se telo pripravi za prvo stopnjo našega dela./…/
V kemijskem smislu je volk verjetnoantimon oz. njegova spojina,antimonov sulfid, ki se pri procesu taljenja (upepeljenja) staplja z drugimi kovinami v zlitino (jih požira), Kralj pa predstavlja zlato. Tako je večkratno taljenje antimonovega sulfida predstavljalo neke vrste očiščevanje zlata. Pri tem in drugih postopkih ni šlo za dejanski nastanek zlata kot elementa, pač pa za imitacijo zlata: alkimistom je že sprememba barve pomenila spremembo snovi. Z uporabo pravilnih zmesi in barv (rumena; bela) so dosegli imitacijo zlata ali pasrebra. Pomen barv v alkimiji potrjujejo tudi zapisi o barvilu za kamen modrosti v nekaterih delih.
Pri izdelavi kamna modrosti je postalo združevanje nasprotij, povezanih v popolnem ravnotežju (tj. združevanje žvepla in živega srebra), najvišji poseg. V besedilih je simbolizirano s sveto poroko kralja in kraljice, sonca in lune, oz. rdečega (leva) in belega (orla).
Cavendish, R. (1991 [1989]).Enciklopedija nepojasnjenega: Magija, okultizem in parapsihologija. Ljubljana:Tehniška založba Slovenije, str. 19-26. (COBISS)
