Albreht II. Habsburški je bil rojen nagradu Habsburg vŠvabiji, kot mlajši sin nemškega kraljaAlbrehta I. in njegove ženeElizabete Goriško-Tirolske,[4] pripadniceGoriških grofov (Majnhardincev). Bil je mlajši bratFriderika I., ki je bil izvoljen za nemškega kralja. V rani mladosti so ga pripravljali za cerkveno kariero, čeprav še mladoleten je bil leta 1313 izvoljen zaškofa v Passau. Čeprav je bila izvolitev izpodbijana od protikandidata, je funkcijo zasedel leta 1317. Albreht je trpel zakroničnim vnetjem sklepov, tako da se je lahko premikal le zberglami; zaradi tega je dobil vzdevekHromi.
Po smrti starejšega brataFriderika I. leta 1330 sta preostala sinova Albreht II. inOto Avstrijski postala skupna sovladarja in vojvode vseh habsburških posesti v vojvodiniAvstriji in vojvodiniŠtajerski. Albreht je s poroko zJohano Pfirt, dedinjo grofije Pfirt povečal svoje posesti vAlzaciji in več mesti. Po smrti njegovega strica po materini strani vojvodeHenrika Koroškega leta 1335, je Albreht II. uspel podedovati vojvodinoKoroško inKranjsko marko, s tem da je dosegel, da mu je to ozemlje dal v fevd cesarLudvik IV. navkljub zahtevam mogočnega rivalaLuksemburžana češkega kraljaIvana.
Albreht II. je umrl na Dunaju leta 1358, pokopa je v samostanu, ki ga je sam ustanovil,Gamingu v sedanjiSpodnji Avstriji. Po pravilu, ki ga je sam uzakonil, ga je nasledil njegov najstarejši sinRudolf IV..
Albreht II. se je 15. februarja 1324 na Dunaju poročil z groficoJohano Pfirt,[5] hčerko grofa Ulrika III. Pfirtskega. V zakonu so se jima rodili:
Rudolf IV., vojvoda Avstrije (1. november 1339,Dunaj – 27. julij 1365,Milano), ki je nasledil očeta kot vojvoda Avstrije, Štajerske in Koroške. Njegov zakon z LuksemburžankoKatarino Češko je bil brez otrok; zato sta ga po smrti nasledila njegova mlajša brata Albreht III. in Leopold III.[6]
Katarina (1342, Dunaj – 10. januar 1381, Dunaj), opatinja v samostanu Sv. Klare na Dunaju.
Margareta (1346, Dunaj – 14. januar 1366,Brno), poročena:
Gabrielle Caerr-Stamm:Johanna von Pfirt, Gattin des Habsburgers Albrecht II. Herzog von Österreich oder das europäische Schicksal einer Elsässerin. Sundgaugeschichtsverein, Riedisheim 1996,ISBN 2-908498-06-5.
Ellen Widder: Überlegungen zur politischen Wirksamkeit von Frauen im 14. Jahrhundert. Margarete Maultasch und Agnes von Ungarn als Erbtöchter, Ehefrauen und Witwen, in: 1363–2013. 650 Jahre Tirol mit Österreich, hg. v. Christoph Haidacher und Mark Mersiowsky, Innsbruck 2015 (Veröffentlichungen des Tiroler Landesarchivs 20), S. 91–134 (bes. S. 108–134).
.svg)
Sveto rimsko cesarstvo
