Okno iz alabastra v mavzoleju Galle Placidije v Raveni (Italija)’’Tri Marije’’, alabastrna skulptura mojstra riminijskega ‘’Križanja’’ (c. 1430), Narodni mizej, Varšava.
Alabaster je mineral ali kamnina, ki je mehka in se pogosto uporablja za rezanje, pa tudi za izdelavomavca v prahu. Izraz na različne načine uporabljajoarheologi in industrija predelave kamna na eni strani in geologi na drugi strani. Prva uporaba je v širšem pomenu, ki zajema sorte dveh različnih mineralov: drobnozrnata bela sadra[1], pa tudi prozorna sorta drobnozrnatega pasovnega sedimenta izkalcita[2]. Geologi opredelijo samo sorto sadre kot alabaster. Kemično je sadra je hidrosulfat kalcija, medtem ko je kalcit karbonat kalcija.
Obe vrsti alabastra imata na splošno podobne lastnosti. Običajno sta svetlo obarvana, prosojna in mehka kamnina, ki je bila v zgodovini človeštva večinoma namenjena rezbarenju okrasnih predmetov.[3]
Različica kalcita je znana tudi kotoniksov marmor,egiptovski alabaster aliorientalski alabaster in je geološko opisana bodisi kot kompakten plastovittravertin, bodisi kot »stalagmitskiapnenec, označen z vzorci vrtinčastih pasov smetanaste in rjave barve«. "Oniksov marmor" je treba razumeti kot tradicionalni in geološko netočen izraz, saj imata takooniks kotmarmor geološke definicije, ki se razlikujejo celo od najširših, ki se uporabljajo za alabaster.Na splošno (vendar ne vedno) je starodavni alabaster kalcit na širšem Bližnjem vzhodu, vključno z Egiptom in Mezopotamijo, medtem ko je v srednjeveški Evropi sadra. Moderni alabaster je verjetno kalcit, vendar je lahko tudi drugo. Oba sta enostavna za delo in rahlo vodotopna. Uporabljali so jih za izdelavo različnih notranjih umetniških del in rezbarij, saj nista dolgo obstojna na prostem.
Obe vrsti se zlahka razlikujeta po njuni trdoti: sadrasti alabaster je tako mehek, da se lahko opraska z nohtom (Mohs trdota 1,5 do 2), medtem ko kalcit ne more biti opraskan na ta način (trdota Mohs 3), čeprav se lahko razi z nožem. Poleg tega se kalcitni alabaster, ki jekarbonat in zašumi ob obdelavi s klorovodikovo kislino, medtem ko alabaster sadre ostane skoraj nespremenjen, če se tako preizkuša.[4]
Poreklo besedealabaster izhaja iz latinskegaalabaster in iz grškega ἀλάβαστρος (alabastros) ali ἀλάβαστος (alabastos). Grške besede so bile uporabljene za identifikacijo vaz iz alabastra[5].
To ime je mogoče izpeljati iz stare egipčanske besedea-labaste, ki se nanaša na posode egiptovske boginjeBastet. Bila je zastopana kot levinja in je pogosto prikazana kot taka v figurah, ki se nahajajo na teh alabastrnih posodah. Drugi predlogi vključujejo izpeljavo iz mesta Alabastron v Egiptu, ki so ga včasih protislovno opisali avtorji iz obdobja rimske dobePlinij starejši (On Stones) inPtolemaj (Geography) in katerega lokacija še ni znana.[6][7]
Najčistejši alabaster je snežno bel fino zrnat, vendar je pogosto povezana zželezovim oksidom, ki v kamnu proizvaja rjave madeže in žile. Grobe različice sadrastega alabastra se preoblikujejo s kalcinacijo v mavčni omet.
Mehkoba alabastra omogoča, da ga je mogoče preprosto klesati v posamezne oblike, vendar je zaradi topnosti v vodi neprimeren za dela na prostem. Če alabaster z gladko, polirano površino speremo s tekočino za pomivanje posode, bo postal grob, dolgočasen in bled, izgubil bo večino svoje prosojnosti in sijaja. Manjša vrsta alabastra se uporablja predvsem kot okrasni kamen, zlasti za cerkveno dekoracijo in ograje stopnišč in dvoran.
Alabaster kopljejo in nato prodajajo v blokih delavnicam v obdelavo [11]. Tam ga razrežejo na potrebno velikost ("kvadratiranje"), nato pa se obdeluje v različnih tehnikah: obrusi s stružnico za okrogle oblike, izkleše v tridimenzionalne skulpture, dolbe za izdelavoreliefnih podob ali dekoracij; na koncu pa dobi podroben zaključek, ki razkriva njegovo prosojnost, barvo in teksturo.
Da bi zmanjšali prosojnost alabastra in ustvarili neprosojnost, ki nakazuje na pravimarmor, so kipe potapljali v vodne kopeli in jih postopoma segrevali - skoraj do vrelišča - operacija, ki zahteva veliko skrb, ker če temperatura ni skrbno reguliran, kamen pridobi mrtvo-bel, kredni izgled. Učinek ogrevanja se zdi delna dehidracija mavca. Če je pravilno obdelan, je zelo podoben pravemu marmorju in je znan kot »marmo di Castellina«'.
Alabaster je porozen kamen in ga je mogoče obarvati v kateri koli barvi ali senci, tehniki, ki se uporabljajo stoletja. Zato je treba kamen popolnoma potopiti v različne pigmentne raztopine in segreti na določeno temperaturo. Tehnika se lahko uporabi za prikrivanje alabastra. Na ta način se proizvaja zelo zavajajoča imitacija koral, ki se imenuje »alabastrne korale«.
Kalcitni alabaster – posoda za parfum iz Tutankamonove grobnice, 1323 pr. n. št.
V posameznem kulturnem okolju so običajno uporabljali samo eno vrsto alabastra, včasih pa tudi obe. To je veljalo za male posodice tipaalabastron, narejene v Egiptu in na Cipru od bronaste dobe do klasičnega obdobja.[8]
Alabastrno okno v cerkvi Santa Maria la Mayor v Morelli, Španija (zgrajena 13.-16. st.)
Pri rezanju tankih listov je alabaster dovolj prosojen, da ga lahko uporabljamo za majhna okna. V ta namen je bil uporabljen v bizantinskih cerkvah, kasneje pa v srednjeveških, še posebej v Italiji. Veliki listi aragonskega alabastra so v veliki meri uporabljeni v sodobni stolnici Naše gospe angelov[9], ki jo je leta 2002 posvetili v nadškofiji vLos Angelesu vKaliforniji. Stolnica ima posebno hlajenje, da se prepreči pregrevanje in s tem sprememba sestave. V antiki so uporabili kalcitni tip[10], sodobna stolnica v Los Angelesu pa uporablja sadrni alabaster.
Kalcitni alabaster, težji od sorte sadra, je bil tip, ki se je uporabljal predvsem v starodavnem Egiptu in na širšem Srednjem vzhodu (ne pa tudi v asirskih palačnih reliefih) in se uporablja tudi v sodobnem času. Najdemo ga kotstalagmitski sediment iz tal in sten apnenčastih votlin ali kot nekakšentravertin, podobno deponiran v izvirih apnenčaste vode. Te usedline v zaporednih plasteh dajejo zlepljen videz in pogosto v prečnem prerezu daje videz marmorja, iz katerega izhaja ime: oniks marmor ali alabaster-oniks ali včasih preprosto (in napačno) –oniks.
Egiptovski alabaster je bil v veliki meri pridobljen v bližiniSueza inAssiuta.
Ta vrsta je »alabaster« starih Egipčanov in Biblije in se pogosto imenujeorientalski alabaster, saj so bili zgodnji primeri z Daljnega vzhoda.
Orientalski alabaster je bil zelo cenjen za izdelavo majhnih parfumskih steklenic ali posodiz za mazila, imenovanih alabastron. Ime posode je bilo predlagano kot možen vir imena minerala. V Egiptu so obrtniki uporabili alabaster za kanope (posoda za hrambo balzamiranih notranjih organov) in različne druge svete in grobne predmete.Sarkofag, odkrit v grobnici Setija I. v bližini Teb, je na ogled v muzeju sira Johna Soane v Londonu; vrezan je v en blok prosojnega kalcitnega alabastra.
Alžirski oniksov marmor je bil pretežno v pokrajiniOran.
V Mehiki so znani sedimenti občutljive zelene vrste v La Pedrari, v okrožju Tecali, v bližini Pueblae. Oniksov marmor se pojavi tudi v okrožju Tehuacán in na več krajih v ZDA, vključno sKalifornijo,Arizono,Utahom,Koloradom inVirginijo.
Ranjen lev, detajl izAšurbanipal lovi leva, 7. St. pr. n. št., Britanski muzej
"Mosul marmor" je vrsta sadrnega alabastra, ki se nahaja na severu današnjegaIraka in je bil uporabljen v asirskih palačah za reliefe v 9. do 7. stoletju pred našim štetjem; to so bile največje skulpture iz alabastra. Reliefi so zelo nizki in rezbarjenje podrobno, veliki prostori so bili obloženi z neprekinjeno kompozicijo na ploščah okoli 7 metrov visoko. Najbolj znani solov na leva Ašurbanipala in vojaškiLehišev relief iz 7. stoletja v britanskem muzeju.
Sadrni alabaster je bil zelo široko uporabljen za majhne kipce uporabljene v zaprtih prostorih v antičnem svetu, zlasti v Starem Egiptu in Mezopotamiji. Fine detajle je mogoče dobiti v materialu s privlačnim zaključkom brez železnega ali jeklenega orodja. Alabaster je bil uporabljen za posode, namenjene za uporabo v kultu boginje Bastet v kulturi Starih Egipčanov, na tisoče predmetov iz alabastra iz konca 4. tisočletja pr. n. št. pa so našli tudi v Tell Braku (današnji Nagar) v Siriji.[11]
Alabastra največ na svetu so pridobili v središču doline rekeEbro vAragoniji vŠpaniji, kjer so bile največje znane količine sedimentov za izkoriščanje. Vlada Aragonije je objavila, da je alabaster bodisi izčrpan ali pa je njegovo pridobivanje tako težko, da je bilo skoraj opuščeno ali pa se izvaja po zelo visoki ceni.[12] Obstajata dve ločeni lokaciji, obe sta v terciarnih bazenih. Najpomembnejša lokacija je območje Fuentes-Azaila, v terciarnem bazenu Ebro. Druga je kotlina Calatayud-Teruel, ki deli iberski greben v dva glavna sektorja (SZ in JV).
Obilje aragonskega alabastra je bilo ključnega pomena za njegovo uporabo v arhitekturi, kiparstvu in dekoraciji. Ni zapisov o verjetni uporabi v pred-rimskih kulturah, zato so morda prvi, ki so uporabljali alabaster Rimljani, ki so proizvajali posode po grških in egipčanskih modelih. Zdi se, da je po tem, ko je bil z alabastrom obnovljen rimski zid vZaragozi v 3. stoletju, uporaba tega gradiva postala pogosta v stavbah v naslednjih stoletjih. Muslimanska Saraqusta (danes, Zaragoza) je bila tudi po imenu "Medina Albaida" (Belo mesto), zaradi pojavov alabastrnih zidov in palač, ki so se med vrtovi, nasadi in sadovnjaki odsevale v rekah Ebro in Huerva.
Najstarejši ostanki v palači Aljafería, skupaj z drugimi zanimivimi elementi, kot sokapiteli, reliefi in napisi, so bili narejeni z alabastra. Ta je med umetniškim in ekonomskim razcvetom renesanse dosegel zlato dobo. V 16. stoletju so kiparji v izbrali alabaster za svoja najboljša dela. Bili so spretni pri izkoriščanju njegovih lastnosti in na splošno gledano, so končane umetnine ohranile svojo naravno barvo.
Svetilka, bel in rjav italijanski alabaster, 20. st.
V Evropi je središče trgovanja z alabastrom danes vFirencah, Italija. Toskanski alabaster se pojavi v gomoljastih masah, vgrajenih vapnenec, prepleten zlaporjimiocenske inpliocenske dobe. Mineral pridobivajo v glavnem s pomočjo podzemnih galerij v okrožju Volterra. Več vrst je priznanih: žilni, lisasti, oblačni, agatiformni in drugi. Najboljša vrsta, pridobljena predvsem v Castelline, je bila poslana v Firence za figuralno kiparstvo, medtem ko so običajne vrste klesali na lokalni ravni v vaze, luči in razne okrasne predmete. Ti predmeti so predmet obsežne trgovine, zlasti v Firencah, Pisi in Livornu.
V 3. stoletju pred našim štetjem so že Etruščani uporabljali alabaster s področja današnje Volterre, za pogrebne žare, ki jih morda delali grški umetniki.[13] V srednjem veku je bila tovrstna obrt skoraj popolnoma pozabljena. Oživljanje se je začelo sredi 16. stoletja in do začetka 17. stoletja ko je delo z alabastrom strogo umetniško in se ni razširilo v veliko industrijo.[14]V 17. in 18. stoletju se je produkcija umetniških, visokokakovostnih predmetov v renesančnem slogu popolnoma ustavila, zamenjali pa so jih manj izpopolnjeni, cenejši predmeti, primernejši za obsežno proizvodnjo in trgovino. Nova industrija je napredovala, vendar je zmanjšana potreba po kvalificiranih obrtnikih pustila le malo ljudi, ki so še vedno delali. 19. stoletje je prineslo razcvet industrije, predvsem zaradi "potujočih obrtnikov", ki so ponujali svoje izdelke evropskim palačam, pa tudi v Ameriki in na Vzhodu.[15]
V 19. stoletju je bila uvedena tudi nova predelovalna tehnologija, ki je omogočala izdelavo po meri izdelanih in edinstvenih kosov ter kombinacijo alabastra z drugimi materiali. Poleg novoustanovljene obrti je umetniško delo ponovno postalo možno, predvsem s kiparjem Volterranom Albinom Funaiolijem. Po kratkem upadu je bila industrija ponovno oživljena s prodajo množičnihmanierističnih ekspresionističnih skulptur in jo v 20. stoletju nadgrajevala nova podružnica, ki je ustvarjala stropne in stenske svetilke v sloguArt déco in se zaključila s sodelovanjem leta 1925 na Mednarodni razstavi sodobnih industrijskih in dekorativnih umetnosti v Parizu. Pomembna imena iz razvoja uporabe alabastra po drugi svetovni vojni so Volterran Umberto Borgna, prvi oblikovalec alabastra, pozneje pa arhitekt in industrijski oblikovalec Angelo Mangiarotti.[15]
Kristusovo vstajenje, tipična plošča iz nottinghamskega alabastra iz dela oltarja, 1450-90, z ostanki barve.
Sadrni alabaster je pogost mineral, ki se pojavi v Angliji v Keuperlaporjih v Midlands, zlasti v Chellastonu v Derbyshiru, v Fauldu v Staffordshireu in v bližini Newarka v Nottinghamshiru. Sedimenti na vseh teh krajih so bili intenzivno izkoriščani.
V 14. in 15. stoletju je bilo rezbarjenje majhnih kipov in reliefnih plošč za oltarje dragocena lokalna industrija v Nottinghamu, pa tudi velik angleški izvoz. Po navadi so bili pobarvani ali delno pobarvani. Uporabljali so ga tudi za slike, pogosto v naravni velikosti, na nagrobnih spomenikih, saj je značilen ležeč položaj ustrezal slabi obstojnosti materiala in je bil cenejši in lažji za delo kot dober marmor. Po angleški reformaciji je bilo delo oltarnih podob ukinjeno, nadaljevali pa so se nagrobni spomeniki v reliefih in kipih.
Poleg primerov teh rezbarij je v Veliki Britaniji (zlasti v muzeju Nottinghamskega gradu, Britanskem muzeju in muzeju Victoria in Albert) trgovina z mineralnim alabastrom razpršila predmete, ki jih je mogoče najti polno v Musée de Cluny, v Španiji in Skandinaviji.
Alabaster najdemo tudi, čeprav v manjših količinah, v Watchetu vSomersetu, v bližini Penarta v Glamorganshiru in drugje. V Cumbriji se večinoma pojavlja v novih rdečih skalah, vendar v nižjem geološkem obzorju. Nottinghamshirski in derbyshirski alabaster najdemo v debelih ležečih slojih ali "nadstropjih" v sferoidnih masah, znanih kot "kroglice" ali "sklede" in v manjših lentikularnih masah, imenovanih "kolač". V kraju Chellaston, kjer je lokalni alabaster znan kot "Patrick", je bil obdelan v ornamente pod imenomDerbyshire spar, ki se je bolj pravilno uporabljal zafluorit.
Črni alabaster je redka anhidritna oblika minerala na osnovi sadre. To črno obliko najdemo v treh žilah na svetu, po eno v Oklahomi, Italiji in na Kitajskem.
Alabaster Caverns State Park, v bližini Freedoma,Oklahoma je dom naravne jame sadre, v kateri je je veliko v obliki alabastra. Obstaja več tipov alabastra, najdenih na mestu, vključno z rožnatim, belim in redkim črnim alabastrom.
↑More about alabaster and travertine, brief guide explaining the different use of the same terms by geologists, archaeologists and the stone trade. Oxford University Museum of Natural History, 2012[1]
↑"Grove": R. W. Sanderson and Francis Cheetham. "Alabaster", Grove Art Online, Oxford Art Online, Oxford University Press, accessed March 13, 2013,subscriber link.
M. Carmichael,Report on the Volterra Alabaster Industry, Foreign Office, Miscellaneous Series, No. 352 (London, 1895)
A. T. Metcalfe, "The Gypsum Deposits of Nottingham and Derbyshire,"Transactions of the Federated Institution, vol. xii. (1896), p. 107
J. G. Goodchild, "The Natural History of Gypsum,"Proceedings of the Geologists' Association, vol. x. (1888), p. 425
George Perkins Merrill, "The Onyx Marbles,"Report of the U. S. National Museum for 1893, p. 539.
↑Alabastos, Henry George Liddell, Robert Scott,A Greek-English Lexicon, at Perseus
↑Sir John Gardner Wilkinson (1828).Materia hieroglyphica. Malta: privately printed. str. 22. Pridobljeno 26. julija 2016.
↑Alfred Lucas, John Richard Harris (2011).Ancient Egyptian Materials and Industries (reprint of 4th edition (1962), revised from first (1926) izd.). Mineola, NY: Dover Publications. str. 60.ISBN9780486404462. Pridobljeno 26. julija 2016.
↑Hermary, Antoine, Mertens, Joan R.,The Cesnola Collection of Cypriot Art: Stone Sculpture, 2014, The Metropolitan Museum of Art,ISBN 1588395502, 9781588395504,pp. 384-398
.jpg)
