Akvirírani imúnski deficítni sindróm (angleškoAcquired immunodeficiency syndrome), znan s kraticoAIDS aliaids [ájts], ga poznamo tudi kotsindróm pridobljêne imúnske pomanjkljívosti, je spekter bolezenskih stanj, ki jih povzročiokužba zvirusom humane imunske pomanjkljivosti (HIV).[7][8][9] Po začetni okužbi se pri osebi včasih ne pojavi noben simptom, večinoma pa se pojavi kratko obdobjegripi podobne bolezni.[2] Temu običajno sledi dolgotrajno obdobje brez simptomov.[3] Ko okužba napreduje, prizadeneimunski sistem, zaradi česar se poveča tveganje za pojav pogostih okužb, kot jetuberkuloza, drugihoportunističnih okužb intumorjev, ki redko prizadenejo ljudi z neokrnjenim imunskim sistemom.[2] Te pozne simptome okužbe imenujemo akvirirani imunski deficitni sindrom (aids).[3] To stanje je pogosto povezano tudi znenamerno izgubo telesne mase.[3]
Leta 2016 je bilo z virusom HIV okuženih približno 36,7 milijona ljudi, zaradi bolezni pa je tega leta umrlo 1 milijon bolnikov.[13] Leta 2016 je bilo 300.000 novih primerov HIV manj kot leta 2015.[14] Večina okuženih živi vPodsaharski Afriki.[2] Od časa odkritja aidsa (v začetku 1980-ih let) do leta 2017 je bolezen po ocenah povzročila 35 milijonov smrti.[15] HIV/AIDS se šteje zapandemijo — izbruh bolezni, ki je zajel široko geografsko območje in se aktivno širi.[16] Virus HIV se je konec 19. ali v začetku 20. stoletja razširil iz zahodnega dela centralne Afrike.[17] Aids so leta 1981 prvi opredelili ameriškiCentri za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC), vzrok – okužba s HIV – pa je bil ugotovljen v začetku 1980-ih let.[18]
HIV/aids ima na družbo velik vpliv tako kot bolezen kot tudi kot virdiskriminacije.[19] Bolezen povzroča tudiveliko gospodarsko breme.[19] O bolezni in njenem povzročitelju obstajajo številna zmotna prepričanja, npr. mnenje, da se virus HIV lahko prenaša z običajnim nespolnim stikom.[20] Postala je predmet številnihkontroverznosti, povezanih z religijo, vključno s stališčemRimskokatoliške cerkve, da ne podprekondoma kot načina za preprečevanje širjenja bolezni.[21] Deležna je mednarodne zdravstvene in politične pozornosti, raziskave na tem področju pa so izdatno financirane.[22] Vsako leto se 1. decembra obeležujesvetovni dan boja proti aidsu.
Dva do štiri tedne po okužbi se lahko pojavijo simptomi, podobni kot prigripi (vročina, nočnopotenje, zatečenebezgavke,slabost ...). Zaradi nespecifičnosti jih bolniki bodisi spregledajo bodisi zamenjajo za gripozno obolenje, pri nekaterih pa se akutna faza sploh ne izrazi.
Akutni fazi sledi latentna faza, ko se virus v telesu množi, a ne povzroča simptomov. Traja 9–11 let. Obstajajo tudi bolniki, ki že po nekaj mesecih po okužbi razvijejo aids, pri nekaterih pa kljub okužbi v 80. letih in brez terapijeHAART do danes bolezen ni napredovala.[23]
Ob koncu latentne faze se ponovno pojavijo simptomi, podobni tistim v akutni fazi, vendar ne minejo. Ta faza okužbe se je nekoč imenovala ARC (angl.Aids Related Complex).
Pri bolniku, okuženem s HIV-om, postavimo diagnozo aidsa, če so prisotne določene sekundarne okužbe ali zločeste novotvorbe, ki jih štejemo med tako imenovane aids definirajoče bolezni. Gre zlasti za okužbe, ki se jim posameznik z zdravim imunskim sistemom uspešno zoperstavi. Merilo prizadetosti imunskega sistema je številocelic pomagalk (CD4) v krvi.
Graf, ki prikazuje povprečno število kopij HIV (virusno breme) in število celic CD4 pri nezdravljenem okuženem bolniku. (modra krivulja = število CD4 na mm³ krvi; rdeča krivulja = število kopij virusa na ml krvne plazme)
Zasimptome, ki se pojavijo pri bolnikih z aidsom, je značilno, da se pri posameznikih z normalno delujočim imunskim sistemom ne pojavijo; večinoma gre za okužbe zbakterijami,virusi,glivami inzajedavci, ki jih normalno imunski sistem zatre. Pri bolnikih z aidsom so pogoste te tako imenovanepriložnostne (oportunistične) okužbe.[24] HIV prizadene malodane vseorganske sisteme. Okuženi imajo tudi večje tveganje za pojav nekaterih vrstraka, na primerKaposijevega sarkoma,limfomov ter pri bolnicahraka materničnega vratu. Prav tako se pogosto pojavijo sistemski znaki okužbe, kot sovročina,potenje, zatečenebezgavke, slabotnost, izguba telesne teže ...[25][26] Priložnostne okužbe, ki se pojavijo zaradi okužbe s HIV-om, so odvisne tudi od zemljepisnega območja in od prevalence določenih povzročiteljev na tem območju.
Pri aidsu se pogosto pojavipnevmocistoza,pljučnica, ki jo povzroči mikroorganizemPneumocystis carinii in je pri zdravih posameznikih redka. Pojavi se zlasti tedaj, ko število celicCD4 pade pod vrednost 200/µL krvi. Nekoč je bila pnevmocitoza pogost zaplet pri aidsu, ki je povzročil smrt, in je v nerazvitem svetu, kjer ni učinkovite diagnoze, zdravljenja in preprečevanja, še vedno pogosto prvaindikacija, na osnovi katere diagnosticirajo aids.[27]
Naslednja okužba dihal, ki ogroža bolnike z aidsom, jejetika (tuberkuloza), in se lahko pojavi že v zgodnji fazi okužbe. Sicer obstajajo učinkovita zdravila, a težavo predstavlja multiplarezistenca (odpornost na večje številoantibiotikov). V zgodnji fazi okužbe (število CD4 > 300/µL krvi) se kaže zlasti kot pljučna tuberkuloza (sušica), v napredovani fazi pa zlasti kot sistemska okužba, ki prizadenekostni mozeg,kosti,sečila,prebavila,jetra,bezgavke inosrednje živčevje.[28]
Okužba s HIV-om lahko povzroči razne nevropsihiatrične motnje, bodisi zaradi dovzetnosti živčevja do drugih okužb ali pa kot posledica same okužbe z virusom HIV.
Okužba s HIV-om lahko sproži tudidemenco zaradi presnovne encefalopatije.Makrofagi inmikroglija v možganih so aktivirani zaradi okužbe z virusom HIV in izločajonevrotoksine.[33]
Kaposijev sarkom je najpogostejša oblika raka pri okuženih z virusom HIV. V letu 1981 je bil ravno pojav tega raka pri mladih istospolnih moških eden od prvih znakov nove epidemije. Povzroča gagamaherpesvirus KSHV in se kaže na koži v obliki vijoličastih vozličev, lahko pa prizadene tudi usta, prebavila in pljuča.
Tudi limfomi (na primerBurkittov limfom) se pri okuženih s HIV-om pojavljajo pogosteje. Glavna povzročitelja sta virus Epstein-Barr in KSHV.
Pri ženskah, okuženih z virusom HIV, pride pogosteje do vznika raka materničnega vratu, ki ga povzroča virus HPV.[36]
Z novimi učinkovitimi zdravili se ježivljenjska doba bolnikov znatno podaljšala, in tako so se v populaciji bolnikov s HIV/aidsom začeli pojavljati novi problemi, ki so povezani z boleznimistaranja. Okužba z virusom HIV pospešuje procese staranja in glavna težava postajajo počasni, kumulativni in potencialno nepovratni dolgoročni učinki virusa HIV in deloma tudi dolgoročni neželeni učinki zdravil (presnovni sindrom,lipodistrofija).[37]
Pri preprečevanju širjenja okužbe je pomembno osveščanje javnosti, predvsem ovarni spolnosti, saj so spolni odnosi najpomembnejši način prenosa okužbe. Najboljšo zaščito zagotavlja uporaba kondomov, vendar lahkopolzila (lubrikanti) na maščobni osnovi poškodujejolateks in zmanjšajo stopnjo zaščite.[38] Dosledna uporaba kondomov zmanjša dolgoročno tveganje za prenos okužbe za okoli 80 %.[39] Pri parih, kjer je le eden okužen, je tveganje za okužbo drugega neokuženega partnerja ob dosledni uporabi kondomov manj kot 1-odstotno v enem letu.[40] Zaženske kondome podatki o stopnji zaščite niso dokončni.[41] Za vaginalni gel stenofovirjem,zaviralcem reverzne transkriptaze, ob uporabi neposredno pred spolnim odnosom podatki na afriških ženskah kažejo na zmanjšanje tveganja za okužbo za okoli 40 %.[42]
Pri okuženih osebah zmanjša tveganje za prenos na spolne partnerje uspešno protiretrovirusno zdravljenje. Pri intravenskih uživalcih drog je pomembna uporaba sterilnih igel. Prenos okužbe s transfuzijo krvi je v razvitih državah zelo malo verjeten, saj je vsa kri pregledana na prisotnost virusa.[38]
Obrezovanje moških spolnih organov naj bi prav tako zmanjšalo tveganje za prenos okužbe z virusom HIV. Študije, izvedene v podsaharski Afriki, kažejo, da imajo obrezani heteroseksualni moški od 38 do 66 % manjše tveganje za okužbo v časovnem razponu dveh let.[43] Na osnovi teh študij sta SZO in UNAIDS leta 2007 izdala priporočila za obrezovanje moških kot metodo preprečevanja prenosa okužbe iz žensk na moške.[44] Podatki o tem, ali obrezovanje ščiti tudi pred prenosom okužbe iz moškega na žensko, so protislovni,[45][46] in tudi ni pojasnjeno, ali prinaša obrezovanje koristi tudi vrazvitih državah ter pri populacijimoških, ki imajo spolne odmose z moškimi.[47][48][49] Nekateri znanstveniki izražajo bojazen, da bi se lahko obrezani moški zaradi zmanjšanega dojemanja nevarnosti za okužbo vedli bolj tvegano, kar bi lahko izničilo zaščitni učinek te metode.[50] Obrezovanje žensk poveča tveganje za okužbo.[51]
Zgodnja uvedba protiretrovirusnega zdravljenja pri okuženem bolniku zagotavlja 96% zaščito pred prenosom okužbe na partnerje.[52][53] Po drugi strani pa vsakodnevno jemanje protiretrovirusnega zdravilatenofovir (samega ali v kombinaciji zemtricitabinom) nudi delno zaščito pred okužbo, obstaja pa tudi vaginalni gel s tenofovirjem.[42] Zaščita pred izpostavitvijo s tenofovirjem ali skombiniranim zdravilom s tenofovirjem in emtricitabinom je v 4 kliničnih študijah izkazala pozitiven učinek, medtem ko 2 študiji zaščitnega učinka nista dokazali. Trenutno potekata še 2 študiji, vendar njuni izsledki še niso bili objavljeni.[54]
Zaščita po izpostavitvi pomeni prejetje protiretrovirusnega zdravljenja 48 do 72 ur po izpostavljenosti krvi ali spolnim izločkom okužene osebe.[55] Uporabazidovudina po vbodu z iglo zmanjša nevarnost za okužbo za 5-krat.[55] Zaščita po izpostavitvi je pomembna tudi pri stiku zdravstvenega delavca z okuženimbiološkim materialom (vbod z iglo, vrez s kirurškim inštrumentom, razlitje kontaminiranetelesne tekočine posluznici ali po poškodovani ali vneti koži, transfuzija okužene krvi. Po izpostavitvi je treba oceniti stopnjo tveganja in v primeru odločitve za zaščito po izpostavitvi prizadeta oseba prejme zdravljenje s tremi različnimi protiretrovirusnimi zdravili; prva izbira jekombinirano zdravilo stenofovirjem inemtricitabinom (enkrat dnevno) terlopinavir, ojačan zritonavirjem (dvakrat dnevno). Uvedba zdravil kasneje kot 72 ur po izpostavljenosti ni več smiselna. Zdravljenje traja 28 dni.[56] Tudi pri izpostavitvi s spolnim odnosom oziroma intravensko uporabo mamil veljajo podobne smernice; torej aplikacijo protiretrovirusnega zdravljenja, kot velja za na novo okužene bolnike, v prvih 72 urah po izpostavitvi ter trajanje zdravljenja 28 dni. Zaščita po izpostavitvi je priporočena v primeru, kadar je znano, da je izvorna oseba okužena. Kadar je status izvorne osebe nepoznan, je treba pretehtati kosristi in tveganja. Zaščita po izpostavitvi zahteva strogosodelovalnost bolnika.[57]
Cepiva proti okužbi z virusom HIV ali zdravila, ki bi popolnoma pozdravila okužbo s HIV-om ali aids, zaenkrat še ne poznamo. Edina poznana ukrepa za preprečevanje okužbe je izogibanje izpostavljenosti ali protiretrovirusna terapija takoj po visoko tvegani izpostavljenosti (imenovana preprečevanje po izpostavljenosti, angl.post-exposure prophylaxis).[58] Preprečevanje po izpostavljenosti se izvaja s strogo štiritedensko shemo odmerjanja zdravil in povzroča zelo neprijetne neželene učinke (driska,utrujenost, siljenje nabruhanje, izčrpanost).[59]
Za zdravljenje okužb z virusom HIV se uporablja t. i. visoko aktivna protiretrovirusna terapija (angl.highly active antiretroviral therapy = HAART).[60] Uvedena je bila leta1996, ko so predstavili prvo visoko aktivno protiretrovirusno zdravilo iz skupinezaviralcev proteaze.[61] Okužbo lahko s protiretrovirusnim zdravljenjem obvladamo, ne pa tudi ozdravimo. S tem zmanjšamo takosmrtnost kotzbolevnost ob okužbi s HIV, vendar pa so v marsikateri državizdravila le stežka dosegljiva in za bolnike predraga. Sedanja optimalna oblika HAART sestoji iz kombinacije najmanj treh zdravil iz najmanj dveh različnih skupin protiretrovirusnih zdravil.
Običajni režim zdravljenja sestoji iz dvehnukleotidnih zaviralcev reverzne transkriptaze ter enegazaviralca proteaze alinenukleozidnega zaviralca reverzne transkriptaze. Smernice priporočajo posebej intenzivno zdravljenje pri otrocih, ker pri njih okužba na splošno hitreje napreduje in ker iz laboratorijskih parametrov pri otrocih težje napovedujemo napredovanje bolezni.[62] V razvitem svetu, kjer je na voljo HAART, zdravniki spremljajovirusno breme, število celic CD4 in hitrost padanja njihovega števila ter se na podlagi teh podatkov odločajo o začetku zdravljenja.[63] Zdravljenje se priporoča pri sicer asimptomatski okužbi, če število celic CD4 pade na vrednost 200–500 na mikroliter krvi, vendar lahko še zgodnejše zdravljenje (pri vrednosti 350 celic/mikroliter) znatno zmanjša tveganje smrti.[64]
Ocenjenarazširjenost okužbe s HIV med mlajšim odraslim prebivalstvom (15–49 let) po državah (2011).[65]
HIV/aids je po vsem svetu razširjenapandemija.[66] Leta 2010 je bilo v svetu okuženih z virusom HIV okoli 34 milijonov ljudi,[67] od tega okoli 16,8 milijona žensk[67] in 3,4 milijona otrok, mlajših od 15 let[67]. Od prvega odkritja aidsa do leta 2009 je umrlo okoli 30 milijonov bolnikov.[68]
Najbolj prizadeto območje jepodsaharska Afrika. Leta 2010 je po ocenah iz tega dela sveta izhajalo 68 % vseh okuženih (22,9 milijona) in 66 % primerov vseh smrti zaradi aidsa (1,2 milijona). Okuženih je okoli 5 % vsega prebivalstva podsaharske Afrike[67] in ocenjujejo, da je vzrok za 10 % vseh smrti otrok.[69] Ženske za razliko od ostalih predelov sveta predstavljajo skoraj 60 % vseh primerov okuženih s HIV.Južna Afrika je država z največjim številom okuženih prebivalcev (leta 2010 jih je bilo 5,9 milijona).[67] V najbolj prizadetih državah se jepričakovana življenjska doba znižala zaradi velike razširjenosti HIV-a, po ocenah se je na primer vBocvani leta 2006 znižala iz 65 na 35 let.[16] V številnih državah se je v zadnjih letih prenos iz matere na otroka znatno zmanjšal zaradi povečanega dostopa do protiretrovirusnega zdravljenja; v Bocvani in Južni Afriki je tako padel pod 5 %.[70]
Drugo najbolj prizadeto območje staJužna inJugovzhodna Azija. Leta 2010 so bili po ocenah v tej regiji okuženi 4 milijoni ljudi oziroma 12 % vseh primerov v svetovnem merilu; umrlo je okoli 250.000 bolnikov.[67]
VZDA je leta 2008 živelo okoli 1,2 milijona okuženih bolnikov in okoli 17.500 jih je umrlo. Po ocenah ameriškega Centra za nadziranje in preprečevanje bolezni se 20 % bolnikov ni zavedalo svoje okužbe.[71] VZdruženem kraljestvu je leta 2008 živelo okoli 86.500 okuženih bolnikov, umrlo je 516 ljudi.[72] V Kanadi je bilo leta 2008 okuženih okoli 65.000 ljudi, umrlo jih je 53.[73]
V Sloveniji je bilo od leta 2002 in do 26. novembra 2012 prepoznanih 394 okužb s HIV, medtem ko je umrlo 21 bolnikov z aidsom. Število okuženih s HIV v Sloveniji , čeprav je še vedno okužen manj kot eden na 1.000 prebivalcev. Najbolj prizadeta skupina v Sloveniji somoški, ki imajo spolne odnose z moškimi. Povečano letno število novih diagnoz okužbe s HIV po letu 2003 je predvsem posledica porasta novih diagnoz v tej skupini.[74]
↑Zaidi SA; Cervia JS (2002). »Diagnosis and management of infectious esophagitis associated with human immunodeficiency virus infection«.J. Int. Assoc. Physicians AIDS Care (Chic Ill). Zv. 1, št. 2. str. 53–62.PMID12942677.
↑Pollok RC (2001). »Viruses causing diarrhoea in AIDS«.Novartis Found. Symp. Zv. 238. str. 276–283, discussion 283–288.PMID11444032.
↑Luft BJ; Chua A (2000). »Central Nervous System Toxoplasmosis in HIV Pathogenesis, Diagnosis, and Therapy«.Curr. Infect. Dis. Rep.2 (4): 358–362.PMID11095878.
↑Sadler M; Nelson MR (1997). »Progressive multifocal leukoencephalopathy in HIV«.Int. J. STD AIDS.8 (6): 351–357.PMID9179644.
↑Gray F; Adle-Biassette H; Chrétien F; Lorin de la Grandmaison G; Force G; Keohane C (2001). »Neuropathology and neurodegeneration in human immunodeficiency virus infection. Pathogenesis of HIV-induced lesions of the brain, correlations with HIV-associated disorders and modifications according to treatments«.Clin. Neuropathol.20 (4): 146–155.PMID11495003.
↑Gallo, MF; Kilbourne-Brook, M; Coffey, PS (Marec 2012). »A review of the effectiveness and acceptability of the female condom for dual protection«.Sexual health.9 (1): 18–26.doi:10.1071/SH11037.PMID22348629.
↑Siegfried, N; Muller, M; Deeks, JJ; Volmink, J (15. april 2009). Siegfried, Nandi (ur.). »Male circumcision for prevention of heterosexual acquisition of HIV in men«.Cochrane database of systematic reviews (Online) (2): CD003362.doi:10.1002/14651858.CD003362.pub2.PMID19370585.
↑Larke, N (27. maj 2010). »Male circumcision, HIV and sexually transmitted infections: a review«.British journal of nursing (Mark Allen Publishing).19 (10): 629–634.PMID20622758.
↑Eaton, L; Kalichman, SC (november 2009). »Behavioral aspects of male circumcision for the prevention of HIV infection«.Current HIV/AIDS reports.6 (4): 187–193.doi:10.1007/s11904-009-0025-9.PMID19849961.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑Templeton, DJ; Millett, GA; Grulich, AE (Februar 2010). »Male circumcision to reduce the risk of HIV and sexually transmitted infections among men who have sex with men«.Current opinion in infectious diseases.23 (1): 45–52.doi:10.1097/QCO.0b013e328334e54d.PMID19935420.
↑Wiysonge, CS.; Kongnyuy, EJ.; Shey, M.; Muula, AS.; Navti, OB.; Akl, EA.; Lo, YR. (2011). Wiysonge, Charles Shey (ur.). »Male circumcision for prevention of homosexual acquisition of HIV in men«.Cochrane Database Syst Rev (6): CD007496.doi:10.1002/14651858.CD007496.pub2.PMID21678366.
↑Anglemyer, A; Rutherford, GW; Baggaley, RC; Egger, M; Siegfried, N (10. avgust 2011). Rutherford, George W (ur.). »Antiretroviral therapy for prevention of HIV transmission in HIV-discordant couples«.Cochrane database of systematic reviews (Online) (8): CD009153.doi:10.1002/14651858.CD009153.pub2.PMID21833973.
↑Celum, CL (2011 Dec). "HIV preexposure prophylaxis: new data and potential use.". Topics in antiviral medicine 19 (5): 181–185.
↑55,055,1»HIV exposure through contact with body fluids«.Prescrire Int.21 (126): 100–101, 103–105. 2012.PMID22515138.
↑Matičič M., Vidmar J., Vovko T., Tomažič J., Franko A.: Preprečevanje okužb po incidentu v zdravstvu.Infektološki simpozij 2012, marec 2012: 156–164.
↑Palella, F.J.Jr; Delaney, K.M.; Moorman, A.C.; Loveless, M.O.; Fuhrer, J.; Satten, G.A.; Aschman D.J.; Holmberg, S.D. (1998). »Declining morbidity and mortality among patients with advanced human immunodeficiency virus infection. HIV Outpatient Study Investigators«.N. Engl. J. Med (v angleščini). Zv. 338, št. 13. str. 853–860.PubMed.
↑Centers for Disease Control and Prevention, (CDC) (3. junij 2011). »HIV surveillance—United States, 1981–2008«.MMWR. Morbidity and mortality weekly report.60 (21): 689––693.PMID21637182.
↑Surveillance, riques, Risk Assessment Division = Le VIH et le sida au Canada : rapport de surveillance en date du 31 décembre 2009 / Division de la surveillance et de l'évaluation des (2010).HIV and AIDS in Canada : surveillance report to December 31, 2009(PDF). Ottawa: Public Health Agency of Canada, Centre for Communicable Diseases and Infection Control, Surveillance and Risk Assessment Division.ISBN978-1-100-52141-1.Arhivirano(PDF) iz spletišča dne 19. januarja 2012. Pridobljeno 7. avgusta 2013.
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi:aids
Poglejte si besedoaids v Wikislovarju, prostem slovarju.
Projekt VIRUS – zdravstveno-vzgojni preventivni program , namenjen boju proti širjenju okužbe s HIV, stigmatizaciji in diskriminaciji okuženih, ter osveščanju mladih o varni in zdravi spolnosti.
Testiraj se!Arhivirano 2016-10-09 naWayback Machine. – Informacije o virusu HIV/AIDS, načinih prenašanja, seznam testirnih mest po Sloveniji, pogosta vprašanja, načini zdravljenja, preventivna zaščita, statistični podatki o okuženih ...
