Ahmed I. je bil sin sultanaMehmeda III. (1595–1603) in HandanValide Sultan, ki je bila po porekluGrkinja z imenom Helena. Svojega očeta je nasledil leta 1603, ko je imel komaj trinajst let. Ob prihodu na oblast je prekinil tradicionalni bratomor in poslal svojega brataMustafo v staro palačo Bayezit, kjer je živel skupaj s staro materjo Safiye Valide Sultan. Bil je spreten mečevalec, jezdec in pesnik in je tekoče govoril več tujih jezikov.
V prvih letih svojega vladanja se je pokazal kot odločen in živahen vladar, kasneje pa je zaradi neodgovornega obnašanja izgubil ves ugled. Žitvatoroška mirovna pogodba iz leta 1606, po kateri je moralaAvstrija cesarstvu plačevati letne dajatve, je bila razveljavljena,Gruzijo inAzerbajdžan pa je zasedlaPerzija.
Ahmed je bil pesnik, ki je pod imenom Bahti napisal številna lirična in politična dela. Bil je goreče pobožen in je poskušal uveljaviti stare islamske zakone, ki so prepovedovali uživanjealkohola, obvezno prisotnost na petkovi molitvi vmošeji in dajanje primerne miloščine revnim.
Poročen je bil z Mahfiruze Hatice Valide Sultan, ki je bila po poreklu Grkinja z imenom Marija in je bila mati sultanaOsmana II., in z Kadinefendi Kösem Valide Sultan, ki je bila tudi Grkinja z imenom Anastazija in je bila mati sultanovMurata IV. inIbrahima I.. Poleg njih je imel še sinova Bajazida in Sulejmana.
Danes je poznan predvsem po Ahmedovi oziroma Modri mošeji v Istanbulu, ki je ena od mojstrovin osmanskearhitekture. Mošejo so začeli graditi leta 1609 po načrtih in pod nadzorom arhitekta Sedefkar Mehmed Age. Gradnja je bila končana malo pred sultanovo smrtjo leta1617, potem pa sta kompleks še tri leta dograjevala njegov brat Mustafa I. (1617–1618) in sin Osman II. (1618–1622). V kompleksu so bili poleg mošeje še kraljevi paviljon (hünkar kasri), Ahmedov mavzolej (türbe), verska šola (medresa), šola za recitatorje korana (dar'ül kurra), verska šola za dečke (mekteb), hospic (tabhane), bolnišnica (darüssifa), ljudska kuhinja (imaret), odkrita tržnica (arasta), prenočišča (kira odalari in konak), rezervoarji za vodo (mahzen) in javni vodnjak (sebil).[5]
