Abdul Hamid je bil mlajši sin sultanaAhmeda III. (vladal 1703–1730) in njegove žene Šermi Kadin.[7] Ahmed III. je leta 1730 odstopil v korist svojega nečakaMahmuda I., katerega je nasledil bratOsman III., njega pa Ahmedov najstarejši sinMustafa III. Abdul Hamida so po osmanskih običajih kot mogočega naslednika osmanskega prestola skupaj s starejšim bratom in bratranci zaprli vkafes, kjer je ostal do leta 1767. V mladosti je od matere Rabije Šermi dobil prva znanja izzgodovine inkaligrafije.[7]
Na dan smrti Mustafe III. 21. januarja 1774 so na slovesnosti v dvorni palači Abdul Hamida razglasili za njegovega naslednika. Novi sultan je naslednji dan poslal na fronto pismo velikemu vezirju in poveljniku osmanske vojskeMuhsinzade Mehmed Paši z obvestilom, naj nadaljuje svoje naloge. Rusko-turška vojna se je nadaljevala, čeprav je v Carigradu primanjkovalo hrane.[8]
Abdul Hamid je zaradi dolgoletnega zapora postal brezbrižen do državnih zadev in dovzeten za načrte svojih svetovalcev. Bil je zelo veren in po značajupacifist. Denar iz državne blagajne je raje doniral kot dajal janičarskemu korpusu.Janičarjem je jasno povedal, da"v državni zakladnici ni več denarja za častna darila, ker se morajo sinovi vseh naših vojakov šolati".
Osmanska vojska odhaja izSofije, kjer je bila leta 1788 največja garnizija vRumeliji
Abdul Hamid se je lotil reformiranja cesarske vojske. Oštevilčil je janičarske enote in jih poskušal posodobiti. Posodobljeti je začel tudi osmansko vojno mornarico in ustanovil nove topniške enote in Cesarsko šolo za pomorsko inženirstvo.[6]
Poskušal je utrditi osmansko oblast vSiriji,Egiptu inIraku,[6] vendar skromni uspehi proti upornikom v Siriji inMoreji niso mogli nadomestiti izgub naKrimu, ki je bil od leta 1774 uradno neodvisen, v praksi pa je bil pod rusko oblastjo.
Rusija je izkoriščala svoj položaj zaščitnika pravoslavnih vernikov v Osmanskem cesarstvu in se zato stalno vtikala v notranje zadeve cesarstva. Osmansko cesarstvo je leta 1787 Rusiji napovedalo vojno. Rusiji se je kmalu pridružilaAvstrija. Osmanska vojska se je sprva dobro držala, po ruskiosvojitvi Očakova in poboju vsek meščanov 6. decembra 1788 pa se je sultan od žalosti zlomil in štiri mesece kasneje umrl.
Abdul Hamid I. je kljub spodrsljajem veljal za najbolj prijaznega osmanskega sultana. Med požarom v Konstantinoplu leta 1782 je osebno poveljeval gasilski brigadi. Občudovali so ga tudi zaradi njegove vernosti in ga naslavljali z Veli (Sveti). Načrtoval je tudi reformo policije, skrbno nadziral delovanje vlade in deloval kot državnik.
Po žalostnem koncu vojne z Rusi se je posvetil notranjim zadevam. Preko alžirskega Gazi Hasan Paše je poskušal zatreti upore in preko Silahdar Sejjid Mehmed Paše (karavezir) in Halil Hamid Paše izvesti načrtovane reforme. V Siriji je zatrl upor Zahirja al-Omarja, ki je izkoristil zmedo v Osmanskem cesarstvu med vojno z Rusi leta 1768 in dobil podporo ruske sredozemske flote. Leta 1774 je zatrl tudi Kolemenov upor v Egptu. Zmeda na Peloponezu se je končala in stanje se je umirilo. V vseh teh dogodkih sta pomembno vlogo igralakaptan ıderyâ Gazi Hasan Paša in Cezar Ahmed Paša.[9]
Osmansko cesarstvo je bilo kljub miroljubnim težnjam prisiljeno nadaljevati pravkar končano vojno z Rusijo, ki se je končala s popolnim porazom vbitki pri Kozludži in ponižujočimKučukkajnarškim mirovnim sporazumom, sklenjenim 21. julija 1774. Osmansko cesarstvo je moralo prepustiti Rusiji veliko ozemlje in dovoliti ruske intervencije v imenu pravoslavnega prebivalstva Osmanskega cesarstva. Rusija je v Carigradu ustanovila svoje veleposlaništvo, izsilila veleposlanikovo prisotnost na vseh osmanskih državnih slovesnostih, prosto plovbo ruskih ladij skoziBospor inDardanele in nedotakljivost ruskih poslanikov. Anglija in Francija sta dobili pravico do trgovanja pod posebno ugodnimi pogoji v Carigradu in drugih osmanskih pristaniščih. Rusija je dobila pravico do izgradnje pravoslavne cerkve v carigrajski četrtiGalata. Cerkev bi morala biti odprta za javnost in pod posebno zaščito ruskega ambasadorja v Carigradu.[10]
Leta 1789 je Tipu Sultan, vladarMisorskega sultanata, poslal k Abdul Hamidu delegacijo s prošnjo za pomoč proti britanskiVzhodnoindijski družbi in prelagal napadalno-obrambno zavezništvo. Abdul Hamid je misorskim poslancem odgovoril, da je cesarstvo že vpleteno v izčrpavajočo vojno z Rusijo in Avstrijo in zato ne more pomagati.
Abdul Hamid I. je bil zelo ponižen in veren mož.[11] Rad je imel svoje otroke in družino in preživljel poletne mesece s svojii ženami, hšerkami in sinovo v Karaağaçu v Bešiktašu. Njegovo hčerka Esma Sultan se je rada izborno oblačila, zabavala in potovala in bila zgled carigrajskim gospem.[12]
Abdul Hamid I. je zapustil veliko arhitekturnih stvaritev, največ v Carigradu. V sedanji carigrajski četrti Sirkeči je kot nadarbino leta 1777 zgradil fontano, osnovno šolo, medreso in ob njej knjižnico. Knjige iz te knjižnice so zdaj v knjižnici mošejeSulejmanije. V medresi je zdaj borza. Med gradnjo so fontano podrli in jo znova postavili na vogalu mošeje Zejnep Sultan nasproti parka Gülhane.[9] Zgradil je tudi več drugih mošej in fontan in obnovil več starih.[9]
Nakšidil Sultan[15] (umrla 22. avgusta 1817, pokopana v mošeji Nakšidil Sultan, Fatih, Carigrad), sedma žena;[25] legenda pravi, da je bila Aimée du Buc de Rivéry, daljna sorodnicaNapoleonove žene, cesarice Jožefine[26]
↑Tabakoğlu, Ahmet (1998).İstanbul su külliyâtı: İstanbul şer'iyye sicilleri : Mâ-i Lezı̂z defterleri 2 (1791-1794). İstanbul Araştırmaları Merkezi. str. 147.
↑Ayvansarai, Hafız Hüseyin; Çabuk, Vâhid (1985).Mecmuâ- i tevârih. İstanbul Üniversitesi Edebiyat Fakültesi. str. 261.
↑ Haskan, Mehmet Nermi (2001).Yüzyıllar boyunca Üsküdar - Volume 2. Üsküdar Belediyesi. str. 758.ISBN 978-9-759-76060-1.
↑ Ziya, Mehmet (2004).Istanbul ve Boğaziçi: Bizans ve Osmanlı medeniyetlerinin Ölümsüz Mirası, Volume 1. BIKA.
↑Kal'a, Ahmet; Tabakoğlu, Ahmet (2000).İstanbul su külliyâtı. 16: İstanbul şer'iyye sicilleri mâ-i lezîz defterleri. (1813 - 1817). İstanbul Araştırmaları Merkezi. str. 97.
↑Sarıcaoğlu, Fikret (2001).Kendi kaleminden bir Padişahın portresi Sultan I. Abdülhamid (1774-1789). Tatav, Tarih ve Tabiat Vakfı. str. 8.ISBN 978-9-756-59601-2.
↑ Tabakoğlu, Ahmet (1998).İstanbul su külliyâtı: İstanbul şer'iyye sicilleri : Mâ-i Lezı̂z defterleri 1 (1786-1791), Volume 3. İstanbul Araştırmaları Merkezi. str. 229.
↑ Tabakoğlu, Ahmet (1998).İstanbul su külliyâtı: İstanbul şer'iyye sicilleri : Mâ-i Lezı̂z defterleri 1 (1786-1791), Volume 3. İstanbul Araştırmaları Merkezi. str. 153.
↑Christine Isom.Verhaaren Royal French Women in the Ottoman Sultans' Harem: The Political Uses of Fabricated Accounts from the Sixteenth to the Twenty-first Century. Journal of World History, vol. 17, No. 2, 2006.
