Med letoma 2024 in 2025 je bilpredsednik vlade Japonske ter predsednik Liberalno demokratske stranke (LDP). Od leta 1996 je v Predstavniškem domu zastopal območje Totori 1. Pred svojim premierskim mandatom je bil od leta 2007 do 2008 minister za obrambo, od leta 2008 do 2009 minister za kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo, od leta 2012 do 2014 pa generalni sekretar LDP.
Ishiba se je rodil 4. februarja 1957 v Čijodi v Tokiu, njegov registrirani dom pa je bil očetov rojstni kraj v okrožju Jazu v prefekturi Tottori. Njegov oče, Džirō Išiba, je bil vladni uradnik, nato pa je bil namestnik ministra za gradbeništvo. Njegova mati je bila učiteljica in vnukinja krščanskega duhovnikaKanamorija Mičitoma.[2][3] Džirō Išiba je bil leta 1958 izvoljen za guvernerja prefekture Tottori, zato se je družina preselila v Tottori.[2] Džirō je bil guverner do leta 1974, kasneje pa je bil izvoljen v svetniški dom in postal minister za notranje zadeve v vladiZenkoja Suzukija.[4]
Šigeru je leta 1979 diplomiral na univerzi Keio. Preden se je po očetovi smrti vključil v politiko, je delal na banki.
Leta 1986 je bil pri 29 letih na splošnih volitvah kot član LDP izvoljen v predstavniški dom. Specializiral se je za kmetijsko in obrambno politiko. Pod premierskim vodstvom Kiičija Mijazave je bil parlamentarni namestnik ministra za kmetijstvo, leta 1993 pa je zapustil LDP in se pridružil Japonski stranki za obnovo. Po prehodu skozi več strank in vrnitvi v LDP leta 1997 je Išiba opravljal različne vidne položaje, vključno z generalnim direktorjem obrambne agencije pod premierskim vodstvom Juničira Koizumija, ministrom za obrambo pod premierskim vodstvom Yasua Fukude in ministrom za kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo pod premierskim vodstvom Tara Asōja.
Ishiba in ameriški obrambni ministerDonald Rumsfeld v Tokiu 15. novembra 2003
Sčasoma je postal ključna osebnost znotraj LDP, večkrat je kandidiral tudi v vodstvo stranke. Najprej leta 2008, kjer je zasedel peto mesto, nato pa je na volitvah leta 2012 in 2018 premagalŠinza Abeja. Kljub kritikam frakcionizma LDP je leta 2015 ustanovil svojo frakcijo, Suigecukaj, s ciljem prevzeti vodstvo. Po Abejevem drugem odstopu je Išiba leta 2020 ponovno kandidiral za predsednika stranke, a je takrat povedelJošihide Suga. Išiba je kandidaturo zavrnil in na volitvah leta 2021, na katerih je zmagalFumio Kišida, podprl Tara Kona. Uspešen je bil šele po Kišidovem leta 2024, ko je na volitvah premagalSanae Takaiči, 1. oktobra 2024 pa ga je parlament uradno izvolil za predsednika vlade.[5]
Išiba je bil 1. oktobra 2024 izvoljen za predsednika vlade v parlamentu .
Išiba je kmalu po prevzemu vlade napovedal predčasne volitve, na katerih je nejgova stranka prvič po letu 2009 izgubila večino v predstavniškem domu, kar je bil drugi najslabši rezultat v zgodovini stranke. V državnem parlamentu se je Išiba zaradi statusa manjšinske vlade svoje koalicije pri sprejemanju zakonodaje zanašal na opozicijske stranke.
Išiba se je med svojim obiskom Washingtona 7. februarja 2025 srečal z ameriškim predsednikomDonaldom Trumpom v Ovalni pisarniBele hiše.
Potem ko je koalicija LDP-Komeito po slabem rezultatu na volitvah leta 2025 izgubila večino v svetniškem domu, se je Išiba začel soočati s pozivi znotraj LDP k odstopu. Sprva je napovedal, da namerava ostati predsednik vlade, pri čemer je kot razlog navedel potrebo po zaključku pogajanj o tarifah z Združenimi državami Amerike. Potem ko je bil 23. julija objavljen trgovinski sporazum med državama, je bilo zmotno poročano, da bo Išiba odstopil konec avgusta. Septembra 2025 je nazadnje napovedal odstop s položaja predsednika stranke in predsednika vlade, naslednji mesec pa ga je na mestu predsednika vlade nasledil Takaičijeva.
Išiba si je v svoji karieri zaradi svoje pripravljenosti kritizirati lastno stranko, pa tudi zaradi relativno liberalnih stališč do socialnih vprašanj ustvaril sloves nekonvencionalnega politika; leta 1993 je podprl predlog nezaupnice vladi Mijazave in kritiziral Šinza Abeja med njegovim drugim premierskim mandatom, čeprav je obe vladi vodila njegova stranka.[6] Med svojim mandatom predsednika vlade pa je bil Išiba kritiziran zaradi prevelikega oklevanja pri sprejemanju reform in zaradi razveljavitve več svojih prejšnjih stališč.[7][8]
.jpg)
