Logogram či svoji tradicionalni obliki氣 predstavlja »hlape (气), ki se dvigujejo izriža (米), ki se kuha«.[4] Obstaja tudi razlaga, po kateri zgornji del pismenke predstavlja posodo za vodo z ročajem, spodnji del pa tri plamene (ognja).[5]
Najzgodnejše omembe qija prihajajo iz 5. stoletja pr.n.š. čiju analogne koncepte srečamo tudi izven Kitajske, zlasti pa vAziji. Koncepte, ki so podobni kitajskemu konceptu qi, lahko najdemo v mnogih kulturah; npr.prano vvedizmu,mano vhavajski kulturi,Lüng vtibetanskembudizmu invitalna energija v zahodnifilozofiji, kjer se srečujemo tudi s pojmom humorjev. Kadar pojem či uporabljajo pisci in praktikanti različnihezoteričnih smeri alialternativne medicine, lahko nekatere poteze čija razlagamo v smisluezoterične energije. Elemente qija lahko najdemo tudi v popularni kulturi, npr. kotSilo vVojni zvezd.[6] Zahodnjaški pojmi kot soenergeia,élan vital oziromavitalizem imajo podoben pomen.[7]
Prve omembe življenjske energije srečamo vVedah (okrog 1.500 do 1.000 pr.n.š.).[8] Prvo kitajsko delo, ki je natančno določalo poti čija po telesu, jeMedicinska klasika Rumenega cesarja (Huangdi Neijing) iz 2. st.pr.n.š.[9][10]
Po nazorih TKM naj bi se či gibal po različnih poteh ali meridianih
Po nazorihtradicionalne kitajske medicine (TKM) naj bi či po telesu krožil po energijskih kanalih.[15] Simptomi različnih bolezni naj bi bili le posledica motenega oziroma neuravnovešenega pretoka qija pomeridianih kakor tudi pomanjkanja oziroma neravnovesja čija v glavnih organih (zang fu).[16] TKM pogosto poskuša olajšati ta neravnovesja s pomočjo prilagajanja pretoka či z uporabo različnih tehnik kot so zeliščarstvo, ustrezna dieta,čigung,taidžičvan in ostale borilne veščine,moksibucija,tui na inakupunktura.[17][18]
Akupunktura je podzvrst TKM, njena glavna značilnost pa je zabadanje igel na tista mesta telesa (akupunkturne točke), kjer naj bi bilo po doktrini TKM možno učinkovito manipuliranje s čijem. Akupunkturisti pogosto uporabljajo tehnikomoksibucije.
Čeprav je bilo zlasti na področju TKM in akupunkture opravljenih kar nekaj raziskav o čiju, pa tem raziskavam manjka primerljivo izrazoslovje.[19] Nekatere študije trdijo, da je qi mogoče meriti, vendar znanstvena skupnost zavrača obstoj čija. Po drugi strani pa je či možno razlagati tudi kot metaforo zabiološke procese in vsaj v tem smislu či obstaja.[20][21]
VZdruženih državah že od leta 1997 obstaja soglasje o tem, da je takšne koncepte kot je qi težko uskladiti s sedaj poznanimi biomedicinskimi spoznanji.[22] Leta 2009 je bil objavljen ameriški članek o preučevanju vpliva »notranjih vaj« čigunga na obvladovanje bolečin, pri čemer ni bilo mogoče zaznati nobenih učinkov.[23]Toda po drugi strani je bila leta 2010 opravljena obsežna raziskava o čigungu, ki je pokazala zaznavne vplive vadbe čigunga, npr. na imunski sistem, obtočila, gostoto kosti, telesne funkcije, raziskava pa vsebuje tudi poročila o zmanjševanju bolečin kot posledici vadbe čigunga.[24]
Feng šui je kitajska veščinageomantije, pri čemer prostor urejamo glede na ravnovesje qija v povezavi spetimi elementi in konceptomjin in jang. S feng šuijem naj bi poiskali ugodno okolje s prijetnim razgledom in okoljem ter tam ob primernem času zgradili ali preuredili določeno zgradbo, tako, da bi nas obdajal ugodni prostorski či (šeng či).[25]
Pravilna vadbačigunga naj bi pomagala uravnovešati či
Čigung (气功 ali 氣功) pomeni telesno ali umsko vadbo, ki pogosto vsebuje usklajevanje dihanja, gibov in zavedanja, z namenom, da bi uskladili či. Večina čigung vaj temelji na ritmičnem dihanju, usklajenem s počasnimi stiliziranimi gibi in sproščenostjo uma, pri čemer s pomočjo vizualizacije usmerjamo pretok čija.[26][27][28]
Pri nekaterih borilnih veščinah igrajo poseben pomen »prikazi« moči čija, npr. prikaz negibnega telesa, neupogljive roke itd. Vse te »prikaze« je mogoče obrazložiti s pomočjo biomehanike in fizike.[31][32]
↑primerjaj z: Deng Yu et al. (2003).Ration of Qi with Modern Essential on Traditional Chinese Medicine Qi: Qi Set, Qi Element.Iz: Journal of Mathematical Medicine, 16(4)
↑Jahnke, R.; Larkey, L.; Rogers, C.; Etnier, J; Lin, F. (2010). »A comprehensive review of health benefits of qigong and tai chi«.American Journal of Health Promotion.24 (6): e1–e25.
↑Biktashev Val, Moran Elisabeth, Yu Joseph (2005):The Complete Idiot's Guide to Feng Shui. Alpha, Penguin Books, USA.
↑Wile, Douglas (1995).Lost T'ai-chi Classics from the Late Ch'ing Dynasty (Chinese Philosophy and Culture). State University of New York Press.ISBN978-0791426548.OCLC34546989.
