Abstract

Članek obravnava temeljno vprašanje Kritike razsodne moči, in sicer vprašanje o načelih enotnosti narave kot sistema izkustva, ki je že obdelano s kategorijami. V središče postavlja pri tem strukturo vzpenjajočih se silogizmov uma, »prosilogistični« postopek po Kantu, pri čemer ga primerja s prakso »reflektirajoče« razsodne moči. S pomočjo te primerjave dokazuje, da je mogoče empirično naravo uvideti šele z gledišča uma, ki presega naravo in jo obravnava s točke, ki naravo poenotuje, se pravi, z gledišča njenega smotra, postavljenega s svobodo. Naravo je mogoče uvideti kot smotrn organizem.